Pred rojstvom sva nakupila vse drugo, za voziček pa sva se odločila, da ga kupiva kasneje, saj sva bila prepričana, da bova ob rojstvu dobila v dar še kakšen bon za trgovino z otroško opremo. Imela sva že izbranega, Tadejeva naloga pa je bila, da ga po rojstvu plača in pripelje domov. Imela sem rahel strah, ali sva izbrala pravega, saj je bilo zbiranje vozička cel projekt in zadnje, kar sem si želela, je bilo, da se ne obnese.

Koliko lažje je bilo včasih. Obstajal je samo lesen voziček in ni bilo dilem, kot so gumijasta ali plastična kolesa, taka za asfalt ali kamenje, velik ali majhen, in večnega ukvarjanja, kako za najmanj denarja dobiti največ. Takrat so vzeli par kosov lesa, nekaj žebljev in kladivo, položili v zbit voziček blazino, na njo pa otroka.

Imela sva srečo, da nama je pomagala prodajalka, katere glavni cilj ni bil prodati cele trgovine, ampak nama je brez olepševanja povedala: »Pol stvari, ki jih imata na spisku, ne potrebujeta.« Tako sva res nakupila le najnujnejše, zataknilo pa se je pri kozmetiki. Najin otrok vendar potrebuje najbolj nežno, naravno in dišečo, kar jih je na tržišču. Nakupila sva ogromno kozmetike po prodajalkinem okusu, ne da bi pomislila, da kar ustreza eni mamici in njenemu otroku, ne ustreza nujno vsem.

Že ob prvi uporabi nama je postalo jasno, da sva kupila neprimerno kremico za nego ritke. Zadeva je bila tako mastna, da je niti zelo vroča voda ni spravila z rok. Tako sem potem še eno uro po vsakem previjanju hodila okrog z mastnimi rokami, dokler ni Tadej poslal kremo k vragu in v lekarni kupil popolnoma navadno, tokrat nemastno kremo.

Že tako mi je smešno, ko pomislim, da si bodoče mamice celo za porodnišnico delamo sezname. Obstajajo celo spletni seznami z narisano torbo, okoli nje pripomočki in puščice, ki kažejo nazaj na torbo. Kot da je porodnišnica najmanj 200 kilometrov od doma, sredi Afrike, ni založena z osnovnimi pripomočki, v njej pa je obvezno bivanje najmanj tri mesece, brez možnosti klicanja domov in naročanja očku, kaj naj prinese. Trgovine zares služijo na račun preveč skrbnih mamic.

Prva dva tedna sem bila predvsem jaz tista, ki je skrbela za previjanje majhne ritke, saj je Tadej vedno, ko je zasmrdela soba, izginil kot meglica.  »Veš kaj, zdaj te imam pa dovolj. Vedno se izmuzneš previjanju. Ali ni Rok tudi tvoj sin?« sem se jezila nanj, sam pa je poklapano zrl vame:
»Ampak ti si mamica. Ti lepše previjaš.« Če bi se navadil, da je previjanje samo moja domena, ne bi nikamor prišla, zato nisem popustila: »Če sva iskrena, ne veva, kdo to naredi lepše, namreč ti še sploh nisi poskusil.« Mežikal je z očmi kot majhno dete in me milo gledal, nato pa izustil nekaj skrajno neumnega: »Ampak meni smrdi.«
»Neverjeten si Tadej, od kdaj blato novorojenčka smrdi? Kaj šele bo, ko bo Rok poskusil gosto hrano? Raje se na previjanje navadi zdaj.«

Odločil se je, da poskusi. Roka je nerodno prijel v roke in ga položil na previjalno mizo. Potem ga je gledal, kot bi imel pred sabo sveže prepleskano steno, ki jo mora še porisati. Pogledoval je proti meni, njegove oči so prosile, naj mu pomagam: »Ampak res ne znam. Kaj če bom kaj storil narobe?« »Kaj na primer? Namazal preveč kreme? Premalo zategnil pleničko, da bo premočila? Ga boš pač previl še enkrat.«

Potegnil je pleničko z Rokove ritke in jo vrgel na tla. Potem je vzel straniščni papir in začel z brisanjem.
»Se zafrkavaš, kajne. Zakaj imava na polici robčke? Zmoči jih z vodo in nežno obriši ritko,« sem mu predlagala. Še danes ne vem, ali se je želel s to neumno gesto izogniti nadaljnjemu previjanju ali me res ni niti enkrat opazoval, kako previjam Roka. Končno mu je le uspelo umiti ritko, jo namazati s kremo in zapreti pleničko. Celo prav jo je obrnil že v prvem poskusu. Priznam, da sem celo sama na začetku večkrat ugotovila, da sem jo obrnila narobe, ko je bila že zaprta. Slika spredaj, prazno zadaj.

Tadej je pobral umazano pleničko s tal in jo želel vreči v koš. Prijazno sem mu pokazala, kako lahko pleničko zvije, da zavzame manj prostora.  »Primi trakec in ga trdno ovij okoli pleničke, ga zalepi in nato enako ponovi z drugim. Tako koš ni poln takoj, pa še manj smrdi.« Navdušeno je storil, kar sem rekla, pogledal Roka in mu rekel: »No, vidiš, mali mož, saj očka ni tako neroden. Od zdaj naprej bom tudi jaz kdaj previl tvojo ritko.«