Zanimivo je, da za vsako stvar na tem svetu obstajajo navodila. Kupiš pralni stroj, navodila. Televizija, navodila. Dojenček, ni navodil. Pa ravno dojenček bi potreboval navodila. Oziroma njegovi starši. Ali ne bi bilo praktično, da bi mamice namesto posteljice porodile še navodila?

"Mamica, samo še enkrat pritisnete in navodila bodo zunaj. Takole. Dobro vam je šlo. Samo umijemo jih in navodila za vašega otroka dobite v posteljico skupaj z njim." Mogoče jih ni zato, ker so si dojenčki tako različni? Ampak, kako različni? Saj vsi počnejo podobno. Pijejo mleko, lulajo, kakajo, jokajo, in če imaš srečo, spijo. Zakaj se potem tako razlikujejo od pralnega stroja?

Kako preprosto bi bilo, če bi šlo nekako tako:

- Položi v posteljo.

- Povleci ven zatič pri levem očesu.

- Nastavi čas spanja.

- Pritisni na gumb pri desnem ušesu.

In otrok bi spal želeno uro, mamica bi vmes pospravila kuhinjo, se stuširala, če pa bi se slučajno zgodilo, da bi končala prej, bi samo resetirala nastavitev in otrok bi se zbudil v naslednji minuti. Pa jih ni, prekletih navodil. Verjetno tudi zato ne, ker nas žene starševski nagon. Otroka prinesemo iz porodnišnice in že vemo, kdaj je lačen, vidimo, kdaj je pokakan, in čutimo, kdaj potrebuje objem. Ljubezen do otroka nadomesti vsa navodila in zato ženska, ki ne zna drugače vklopiti niti pralnega stroja, poskrbi za svojega otroka brez najmanjše težave.

Včasih pa preprosto nisem več zmogla. Ko je že peto noč zapovrstjo eno uro spal, uro telovadil in eno uro vpil kot na kolinah (razumemo prispodobo, ne kot gledalec, ampak kot glavni igralec), sem si nekega dne rekla, da tega ne zmorem več. Da imam dovolj in da je to pač preko mojih zmožnosti. Ni me upošteval. Še naslednjih sedem mesecev je ponoči tulil kot zverina. In vsakokrat sem vstala, ga objemala, mu pela pesmice in ga uspavala, dokler ni zaspal. Vedno več sem se zatekala na forum in tam iskala tolažbo. Že od nosečnosti smo na njem klepetale ženske, ki nam je bilo skupno rojstvo otroka v istem mesecu tega leta. Videti je bilo nekako tako:

 Črnaroža: "Jooooj moj dedc pa spet neki teži… kaj naj nardim? Cele dneve se kregama, to pa zato, ker ni tolk, da bi dvignil ta zadnjo in mi vsaj mal pomagal…"

Nebesa: "A tvoj tudi? Jaz razmišljam, da bi ga odselila. Z njim imam več dela kot s ta malo. Ga katera kupi?"

Črnaroža: "Kupi? A se zezaš? Še zastonj ga nočem!!! Pol bom mela pa dva taka!!"

Maminsinček: "Hahaha, dovta ga vrži al. Saj, če ma tk vlko zadnjico kot moj, mu ne bo hudega al. Jaz tudi cel cajt šrajam na mojega starega."

Nebesa: "Kaj pa, če ti dam poleg še tisoč evrov? Ga potem vzameš Črnaroža?"

Punce smo obdelale tudi temo o stvari, ki smo jo večinoma vse počele – govorile v množini. Midva z Rokom sva namreč kakala, pojedla mleko in se zredila dvesto gramov. Preden sem rodila, so mi šle mamice s takšnim izražanjem strašno na živce, pa sem se že med nosečnostjo zalotila, da sva skupaj z Rokom rasla, brcala in bila ob večerih strašno nemirna. Bila je kot neka pripadnost otroku. Čeprav tako moteča, je bila vseeno logična. Dejansko otrok ničesar ne naredi sam, povsod mu nekdo pomaga. Popije res sam mleko, a kdo mu mleko pripravi? Kdo mu previje pleničko po tistem, ko je kakal? Zaradi koga raste? Kdo je tisti, ki ga hrani? Jaz, kajne? In tako sva še naprej midva počela vse tiste reči, ki jih drugače dojenčki počnejo sami. V dvoje je pač lažje. Skupaj sva se tudi smejala. Iz srca. Nenehno sem se igrala z njim, sam pa mi je vsake toliko namenil kak brezzobi nasmeh. Do tiste srede, ko se je na biba leze, biba gre glasno zasmejal. Pozabite na diamante. Pa na vsa svetovna čudesa. Vse to je kaplja v morje proti iskrenemu smehu dojenčka. Smejal se je kot bolna hijena, a zame je bil to eden od najlepših zvokov na svetu. Ves čas sem izumljala nove in nove igre, sam pa se je tako smejal, da sva vedno zaključila s kolcanjem. Midva, ja. Oba.

Medtem ko se je smejal, sem v njegovi ustni votlini zagledala bele obloge. Imel jih je po celem jeziku in na notranji strani ličkov. Bila sem prepričana, da so od mleka. Nikakor niso šle stran, niti z nežnim drgnjenjem s pleničko. Sor, kaj pa drugega. V lekarni sem kupila oralni gel in mu ga par naslednjih dni dajala na dudo, sor pa se je dobesedno topil pod njim. Ravno sem opazovala Roka, kako mljaska sladek gel, ko je zazvonil telefon:

"Živjo, Lanči, Sonja tu." Prijetno presenečenje, poklicala me je sodelavka. Res me je zanimalo, kako se imajo moje punce, medtem ko sem bila sama odsotna.

"Kako ste kaj, žabice?" sem jo navdušeno vprašala in sproti Roku dudo potisnila nazaj v usta. Spet mu je padla ven.

"Pogrešamo te. Drugače pa, saj veš. Teče dalje." Res je.

"Poklicala sem te, da se povabimo. Tanja in Ruža me že tri dni spodbujata, da te naj pokličem. Rade bi videle malo lepoto. Se prilagodimo dnevu, enkrat po službi, se razume." Odložila sem slušalko in od veselja poljubčkala Roka. Sklonila sem se k njemu: "Tetice pridejo na obisk. Glej, da se boš lepo obnašal!" Resno je gledal, kot da razume.

... se nadaljuje.