Morje. Če obstaja še kaj lepšega na tem svetu, mi gotovo še ni bilo predstavljeno. S Tadejem sva bila vedno morski bitji. V vodi sva ostajala tako dolgo, da sva imela ustnice modre od mraza, roke in noge pa čisto zmečkane od vode. Želela sva, da tudi najin sin doživi vsaj kanček morskega vzdušja. Ni lepšega kot dihati svež morski zrak ...

Z očmi sem poiskala njeno mamo. Še ena princeska. Oblečena je bila v elegantna oblačila in obuta v visoke petke. Če bi se vanjo zaletel motor, bi najprej z njenega obraza padel kilogram pudra. Njena mini verzija je nadaljevala: "Si me slišal?! Stran pojdi. Mamici te bom zatožila." Imela sem je dovolj.
"In kaj ji boš povedala? Da nima smisla za oblačenje?" me je razjezila mala tiranka. Tadej je butnil v smeh in me potrepljal po rami, rekoč: "Lanči, če pa ti nisi zlobna."
"Mamiiii, mamiiii, on je v mojem peskovnikuuu!" ni odnehala. Rok se je še vedno naivno smejal in z navadno rumeno lopatko tolkel po mivki.

Končno se je velika princeska odzvala na krike male princeske in se zgrozila. Začela je prav zlovešče kričati: "Tamanuela! Takoj sem! Umazala si boš krilo! Kolikokrat sem ti že rekla, da se v peskovniku ne igra!?" Kaj takega. Bila sem resnično žalostna za malo Tamanuelo. Ali je bila Tammanuella? Bilo mi je jasno, od kje mala črpa svoj besedni navdih. Tadej je čutil enako. Pobožal je Roka in mu rekel: "Kar igraj se fantek zlati. Lahko se umažeš, kolikor želiš, se bomo že umili." Rok mu je ponudil eno izmed navadnih rumenih lopatk in skupaj sta naredila prelepo potičko, ki sta jo stresla iz navadnega rumenega vedra. Sama pa sem uživala ob pogledu na svoja dva fanta.

Ko smo se naveličali igranja v peskovniku, smo pospravili vse male navadne rumene igračke v košaro pod vozičkom in se odpravili na sprehod. Rok se je udobno namestil v svoji mali formuli, Tadej pa ga je peljal. Sama sem skakala malo po potki in veliko po travi ter se skrivala Roku iz njegovega vidnega polja, nato pa se mu prikazala z glasnim:
"Buuuuuuu!" Vsakič znova se je od srca nasmejal. Odšli smo do morja in Rok se kar ni mogel nagledati velike modre luže. Odnesla sva ga do plitke vode, mu sezula čeveljčke in namočila stopalca v vodo. Pognal se je naprej, revež bi kar cel skočil v vodo, zato sva se odločila, da nekaj malega pojemo in se odpravimo v bazen. Sedli smo v avlo, ki je bila v vsakem nadstropju. Rok se je plazil po tleh in poganjal avtomobilčke, midva s Tadejem pa sva glodala vsak svoj sendvič. Mali veseljak je spuščal navdušene krike, ko se je avto zaletel v mizo in nadvse užival. Cel čas ga je vleklo k stopnicam, da sva nenehno vstajala in ga odnašala nazaj na preprogo ob mizi. Bilo nama je jasno, da je čas za hranjenje potekel. Bil je čas za kopanje.

Mali mož je neizmerno užival v vodi. Krilil je z rokama, naju polival z vodo in glasno kričal, da je odmevalo po bazenu. Starejše tete so navdušeno zrle vanj in se spogledovale. Bil je zvezda bazena. V bistvu je bil mala zvezda cel čas dopusta, saj je s svojo veselo naravo izvabljal iz ljudi le najlepše. Skoraj ni bilo človeka, ki se mu ne bi nasmehnil ali mu pomahal. Roku je bilo drugače vseeno. Užival je v naravi, sprehodih in kopanju. Bila sva presenečena, kako prilagodljiv je bil. Očitno otroci res ne potrebujejo cele tone pripomočkov, da se imajo lepo, kompliciramo edino njihovi starši. Kopal se je v veliki kadi, pri večerji pridno sedel v naročju, ko pa se je naveličal, je dosegel, da sva ga malo nosila naokoli. Opazovali smo kompote, sladice in solate ter Rok je bil navdušen, kot bi bil v Parizu. Tako malo je treba, da so otroci srečni. Vsaka lepa stvar pa žal hitro mine in kot bi tlesknil s prsti, smo bili spet doma.