Potem je vzela v naročje vnuka in ga poljubljala, da mu je njena slina tekla po licih. Komaj sem zadrževala bruhanje v sebi. Končno je prenehala z izlivi ljubezni in mi ga potisnila v roke.

"Slabo izgledaš Lana, podhranjeno. Ni mi všeč. Sploh ješ kaj? Saj so te same prsi. Prinesla sem ti kurjo juhico, da poskusiva, če boš dobila več mleka po njej. Pa segedin golaž, ričet in fižolovo obaro. Samo žgance z ocvirki narediš poleg, pa imaš kosilo," je začela in takoj nadaljevala, kot da je plačana po hitrosti besed, ki jih izpljune: "Pa domač ribezov sok, soseda Francka pa mi je dala telečje meso zate, pa pol piščanca. Razsekaj ga, pa v skrinjo z njim. Malo je trd, zato ga moraš kuhati dobre tri ure, ampak je pa domač. Ni primerjave s temi trgovinskimi. Pa perje dobro 'scufaj' stran."

Bila sem hvaležna, čeprav mi ni bilo jasno, kdo bo vse to pojedel. Meso sem natlačila v zamrzovalnik, vse ostalo pa bova s Tadejem očitno jedla še naslednji teden, saj je najina skrinja premajhna za tako velik podvig. Seveda to tašča dobro ve, ampak če je treba podhranjeno mamico rešit pred smrtjo, so takšne zadeve postranskega pomena. Vseeno se mi je zdelo lepo, da je očitno dva dni stala za štedilnikom ter kuhala in kuhala.

Zdaj je najbolj primeren trenutek, da ugotovim, kaj od teh zadev Roku povzroča krče, saj stran pač ne bomo metali hrane. Sicer pa se je moje dojenje počasi iztekalo. Vedno bolj prazne dojke sem imela, kljub nenehnemu trudu. Kurje juhe, čaj za dojenje in sezamov napitek niso pomagali. Čeprav zadnji na seznamu ponavadi spodbudi mleko, je bilo očitno zame že prepozno. O okusih se sicer ne razpravlja, ampak meni je bil zvarek ogaben, ima pa zanimivo pravilo. Pravilo številke dve. Dve mali žlički oluščenega ali neoluščenega sezama, na dva decilitra vode, kuhamo dvajset minut. In spijemo, se razume.

Tašča me je prepričala, da je Rok spet lačen in da naj pokažem, kako dojim. Imela naj bi dovolj znanja, da ve, ali mama počne kaj narobe in zato ni dovolj mleka.

Res je najraje stala nad menoj, ko sem dojila in me gledala, razgaljeno pod seboj. Ne vem, kaj je gledala, moje prsi niso nič posebnega, otrok je jedel kot vsak drug, vem samo, da me je delala neznansko nervozno, dokler nisem en dan protestno, z našobljenimi ustnicami čakala, da se pobere iz sobe, preden podojim svojega fantka.

"Ja kaj pa čakaš? Lačen je!" Zbrala sem vse svoje moči in vsa tresoča razburjeno rekla: "Zame je dojenje nekaj zelo intimnega, zato bom dojila, ko bom sama v sobi."

"Ah, daj, to pa res ni nič takšnega," je rekla in se premaknila en meter stran od naju ter stopila za vrata, izza katerih je vsake toliko pokukala. Bil je mir nekaj časa, ampak očitno nisem dovolj prepričljiva, saj se ji je zdelo dojenje nekaj povsem naravnega in lepega, poleg tega pa je rada delila nasvete, kaj počnem narobe. Kot vedno sem se tudi tokrat razburila, ona pa mi je med zmajevanjem z glavo delila nasvete: "Moja teta, naj počiva v miru, reva, je imela celo življenje hude epileptične napade. Do tega je prišlo, ker se je enkrat med dojenjem njena mama nečesa ustrašila in trznila. Tako potem otroci dobijo epilepsijo. Zato ti pravim, da se ne razburjaj, ko imaš Roka na prsih."

"Mama Rezika, ali tako piše tudi v vaši knjigi, ki ste mi jo zadnjič kazali?"

"Se že spet norčuješ, dete nesrečno. Zapomni si, kaj sem rekla! Še vedno trdim, da so zdravniki včasih imeli dosti več pojma kot danes!" Dobro, dobro, nima smisla. Kot vedno sem odnehala. Ponudila mi je, da medtem ko Roka nahranim še po steklenički, pobere perilo iz pralnega stroja. Odšla je proti kopalnici, iz katere se je naenkrat zaslišal predirljiv krik. Pomislila sem na najhujše in v glavi že tipkala številko reševalne enote.

"Mama Rezika! Kaj je narobe, kaj se je zgodilo?" sem razburjeno vprašala, pripravljena da odložim Roka v posteljico in oddrvim v kopalnico.

"Lana! Oh Lana. Kaj vidijo moje oči. Bog mi je priča, da kaj takega še ne!" Dobro, le kaj so videle njene oči? Bila sem vajena njenih dramatičnih izpadov, ampak tole je bilo tudi zanjo preveč. Imamo ščurke?

"Lana! Le kaj si naredila?« je še naprej teatralno vpila. Še enkrat sem se prepričala, da Rok leži v mojem naročju in spokojno pije iz stekleničke, tako da očitno ni našla njega v pralnem stroju, Tadej pa je prevelik, da bi se stlačil tja noter.

"Kako si lahko dala v pranje vajina oblačila, skupaj z otroškimi oblačili?! Lana, kako si lahko? Menda nisi uporabila še mehčalca? Ubogo dete, le kaj tvoja mama razmišlja?" je pranje naših oblačil šokiralo taščo in ji glede na odziv vzelo par let življenja. Sledil je dolg pogovor, kjer sem morala obljubit, da bom prala ločeno dojenčkova in najina oblačila. Da bom vsa Rokova oblačila polikala, da odstranim vse morebitne klice in bakterije. Vsako krpico, vsako rokavičko, skratka vsak košček blaga. Skoraj kot prisega, imela sem še toliko poguma, da sem malo zajedljivo vprašala, če zlikam tudi plenice za enkratno uporabo.

"Dovolj šoka je danes prestalo moje staro srce, Lana. Ne izzivaj še dodatno." Odšla je do kopalnice in zmetala vsa Rokova oblačila nazaj v pralni stroj in čeprav so komaj zapolnila polovico stroja, dodala par kapljic kisa v dozirno posodo in pritisnila na gumb. Rok je bil rešen, aleluja.

Skupaj sva ga še skopali, na vsak način je namreč želela pomagat in nikakor ji nisem mogla razložit, da je naša kopalnica premajhna za štiri roke ob eni majhni banjici. Učila me je, kako se drži glavo, kako se otroka s pleničko položi v kopel, samo pozabila je dejstvo, da se ga najprej previdno in počasi v banjo položi z nogicami naprej. Preživeli smo kopanje, očistili sva še popek in Rok je bil pripravljen za spanje. Taščo sem posedla pred televizijo, sama pa sem dobre pol ure uspavala sina. Končno mi je uspelo, roke so mi že skoraj zaspale. Previdno sem ga položila v posteljico in po prstih odšla proti vratom. Ravno sem stopila na hodnik in zaslišala glasen zvok sesalnika.

"Mama Rezika, kaj počnete, hudiča!" sem na pol šepetala, na pol piskajoče vpila. "Ugasnite vendar sesalnik, Rok je ravno zaspal!" Hvala bogu ga ni prebudila, bila pa je tako zelo užaljena:

"Otrok vendar more spati ob vsakem zvoku, menda ne bomo hodili po prstih, ko spi? Ob radiatorju imaš ogromno prahu in nekdo to pač mora posesati." Odvila bi ji glavo. Vedno sem se zadrževala, tokrat pa je šla predaleč. Na mojem terenu je bila in resnično sem je imela dovolj. Grobo sem jo potisnila v dnevno sobo in ji povedala par dejstev:

"To je moje stanovanje. V njem ste vi gost. Če vam ni všeč, kako perem naša oblačila in kako posesan je naš hodnik, potem pač niste dobrodošli. Rok je najin otrok! Pomeni, da ga midva vzgajava. In če je najino mnenje, da si otrok zasluži pri spanju mir in rahlo temo, potem tako bo. Ne bomo hodili po prstih, vsekakor pa ne rabimo ravno takrat, ko spi ropotati, kot da je poslednji dan. Tudi vam verjetno ne paše, če vam sonce sveti v glavo in na radiu predvajajo skupino z death metal glasbo, medtem ko spite? Zakaj si torej otrok ne zasluži miru?" Zaprlo ji je usta. Kljub temu da zna biti zmaj, ve kdaj je prestopila mejo. Diplomatsko se je opravičila in se izgovorila na uro. Pograbila je torbico in se poslovila z besedami:

"Pa vsaj, ko se zbudi, posesaj, prosim." In odšla skozi vrata. Blažen mir.