Takoj ko se je razvedelo, da sem rodila, že so cele družine, predvsem po njegovi strani, želele storiti vdor na porodnišnico. Pa nisva pustila. Sprejemala sva samo ožje družinske člane in prijatelje. Sama sem imela težke dneve, saj sem zelo pogrešala svoja starša, ki ju ni bilo več med nami. Ljudem pa pač ne moreš prepovedati obiska. Očitno so se ob omembi besed rojstvo in sin, vsi raznežili in se najavljali na obisk eden za drugim.

Zataknilo se je že prvič. Doma smo bili komaj dva tedna, na živce mi je šlo čisto vse po vrsti, s Tadejem sva večino časa prekričala eden na drugega, na vratih pa sta že čakala daljna teta in stric. Prišla sta zelo lačna in zelo žejna. Medtem ko sta si podajala mojega ubogega sina, sem sama stregla spredaj in zadaj, da se slučajno komu ne bi zamerila.

»Glej Roko, kaj imam,« je silila v Roka teta z glasnim, neprijetnim glasom. »Ime mu je Rok, ne Roko, teta,« ji je vljudno povedal Tadej. »Saj je vseeno, v naših koncih rečemo Roko. Roko, boš pršut? Ferdi, daj mu kos pršuta, da poskusi.« Katapultiralo me je proti mizi, kjer je stric že tiščal Roku masten pršut v usta. »Saj bo samo poskusil, menda ne misliš, da mu bo Ferdi dal cel pršut. Samo da otrok vidi, če mu sploh paše slano.«

Tudi Tadeja je razjezilo: »Potem pa najbolje, da mu damo še liker, ocvirke in čokolado. Toliko pač, da vidimo. Le kaj bi bilo, če mu okus ne bi ustrezal? Se strinjam, da je treba od malega poskrbeti za otrokove brbončice, upam samo, da nismo pri treh tednih že prepozni. Kaj misliš teta Minka? Ne zafrkavajta se, me slišita? Ne zanima me, kako ste eksperimentirali včasih, moj sin bo imel dovolj časa za ostale okuse, zaenkrat pa bo pil mleko.« Bravo Tadej, iz ust mi je vzel besede, samo da moje ne bi bile tako skrbno izbrane. K sreči sta se kmalu poslovila in ostalo nam je še nekaj časa za "cartanje".

Prvi dve stvari, ki sem se ju naučila po nekaj tedenskem bivanju z malo kepico sta bili nepredvidljivost in da je tistemu, ki je prvi uporabil rek »spati kot dojenček« očitno padla tik pred tem na glavo velikanska skala. In kup železa. Uporabiti spanje in dojenček v istem stavku, je milo rečeno neumnost prve vrste. Najin Rok ni bil prijatelj spanja. Kričal je ponoči, kričal je podnevi, pa v vozičku in v naročju. Njegovo ne spanje in jok dan za dnem, sta me spravljala na rob obupa. Tadej je prihajal iz službe pozno popoldne, ravno tako nenaspan kot jaz, s podočnjaki do kolen in siten kot lačen vegetarijanec s krožnikom pečenih reber pred seboj. Obetalo se nama ni nič dobrega.

»Daj, pusti me vsaj sekundo pri miru. Naj se v miru preoblečem, Lana,« je poskušal kupiti vsaj pet minut časa, preden bi mu v roke potisnila kričečega sina. »Cel dan že kriči. Cel božji dan! Pred očmi mi plešejo bele miši, utrujena sem, da komaj še stojim in tebe skrbi, da ne boš umazal hlač?« sem prav iskala prepir. V Tadeju sem videla ventil, ki sem ga morala nujno odpreti, da se mi ne bi odpeljalo. Bila sem res na tankem ledu. Cel dan sem se sprehajala po hiši v pižami, lase sem imela mastne in zavozlane, smrdela sem po lastnem potu, otroškem bruhanju in skisanem mleku, vse kar sem potrebovala, je bilo ena ura miru, pol ure kopalnice in en obrok kosila, ki ga ne bi stresla iz vrečke ali konzerve.

Kako prav bi prišla kakršna koli pomoč, pa je prva polovica prijateljic čudežno izpuhtela, ko sem začela z mučeniškimi samogovori po telefonu, druga pa je imela čisto dovolj dela s svojimi otroci. Ostala mi je samo najboljša prijateljica, ki pa je tri tedne preživljala v tujini. S Žanet sva bili v tedenskem kontaktu prek interneta in bila je edina, ki je poslušala moj jok prek kamere in me tolažila, mi svetovala po najboljših močeh ter obljubila večurno varstvo, takoj ko se vrne iz tujine. Bila je moja svetla točka v težkih, neprespanih dneh. Bil pa je še nekdo, ki se je nenehoma ponujal za celodnevno varstvo – tašča. V hudem obupu sem na to pristala. Bila sem prepričana, da bo popazila na Roka, skuhala slastno kosilo, sama pa bom dan preživela v brezdelju, pred televizijo, s kilo kokic pred seboj. V takih trenutkih sem bolj kot kdaj koli prej pogrešala svoja zlata starša, ki sta umrla par let prej v hudi prometni nesreči.