Počasi so se spet začenjali bolj suhi dnevi in z Rokom sva veliko prostih trenutkov izkoristila za dolge sprehode. Uživala sem v naravi, Rok pa v vozičku. Kazal je na avtomobile, ptice in rože ob poti. Ponavadi sva bila sama, občasno pa se nama je na poti pridružila še kakšna mlada mamica, saj je bila pot ob gozdu zelo priljubljena med sprehajalci. Z Rokom sva imela za seboj že slab kilometer, ko sem zaslišala znan glas za seboj. Bila je mamica, s katero sva se že nekajkrat srečali na poti. Jaz sem voziček ustavila, sama pa je prestavila v najvišji pogon. Pozdravili sva se in nadaljevali skupno pot. Njena punčka je veselo grulila in nerodno mahala z rokico proti Roku. Po drugi strani se gospodič zanjo sploh ni zmenil, dosti bolj so ga zanimale rože in drevesa ob poti. Takoj me je napadla, niti terena si ni prej pripravila:

"Že pomaha? Naša maha že tri mesece. Prijateljice jo ves čas hvalijo, kako napredna je." Pomaha še ne, govori pa tri mednarodne jezike poleg zborne slovenščine, sklada simfonije in tekoče bere. Včasih sem imela občutek, da je moj otrok na ravni primata, saj resnično še ni obvladal vseh stvari, ki bi jih naj v določeni starosti.

Deklica se mi na pogled ni zdela prav nič čudežna. Še več, zdela se mi je čisto povprečno simpatično dekletce. Veselo je grulila v svojem jeziku in se smehljala mojemu sinu. Kljub temu sem po tem dogodku spet vzela v roke priročnik, kjer so bila opisana otrokova znanja po mesecih. Veselila sem se tistega časa, ki je opisoval, da otroci mamico tako poznajo, da jokajo, če jih kdo drug prime v naročje. Da se tujih ljudi bojijo. Tega nisem dočakala. Doma smo namreč imeli prodano dušo. Za skorjo suhega, trdega kruha, ki ga revež niti ni mogel pojesti, je šel v vsako naročje. Za keks bi verjetno tam ostal. Naučila sem se, da so otroci res individualisti. Vsak je majhen človek z lastnim mišljenjem, strahovi in karakterjem. Rokov karakter se je sicer vedno bolj kazal. Zahteval je svoje in če ni dobil, kar si je zamislil, je izvedel pravi napad trme. Tako majhen je bil, po tleh pa se je metal kot velik in močan možakar.

Ko sem ga že sedmič odstranila od računalniškega kabla in mu prav tolikokrat povedala, da tega ne pustim, se ni dal. Vsakič znova se je skobacal nazaj in me gledal v oči, medtem ko je počasi božal kabel. Imela sem ga dovolj:
"Rok, dovolj šale. Ne pustim igranja z elektriko in pika. Pusti." Trmast je bil kot istrski osel, zato ni popustil. Videla sem, da se mu v očeh nabira jeza in vsakič, ko sem ga spet prestavila, dobila hujše cepetanje z malimi nožicami. Nekje osemnajstič je bilo, ko je dokončno znorel. Vrgel se je na tla, z glavo tolkel po parketu in za nameček še histerično vpil. Bila sem prepričana, da si bo razbil lobanjo, zato sem ga skupaj z njegovo prijateljico trmo odnesla v posteljico, kjer pa je v trenutku prenehal z dramskim nastopom. Očitno ni bilo dovolj zanimivo ali pa je premalo bolelo. Dokler sem bila v sobi, je sicer poskušal z vpitjem in zabijanjem glave v posteljne stranice, kakor pa sem izginila iz njegovega vidnega polja, se je izklopil.

Nalašč sem hodila v sobo in nazaj iz nje. Pravi igralec. Vključi jok, izključi ga. Vključi, izključi. Za šalo sem v sobo pomolila samo glavo in nagajivo rekla:
"Ku-ku!" Nasmejal se je iz srca, in to sva ponavljala tako dolgo, dokler ni stegnil rok k meni in mi nakazal, da ima dovolj trmarjenja. Spet je bil majhen, nedolžen dojenček.