Rok se je že zbudil ves bled v obraz, s strašnimi podočnjaki. Prvi dve uri nama je uspelo prebroditi, nato pa se je začela veselica. Ležal je na postelji, ves zelen v obraz in takoj mi je postalo jasno, kaj se bo zgodilo naslednji trenutek. Dvakrat se mu je kolcnilo, v paniki sem potegnila dol polovico posteljnine, iz njega pa je že v loku letelo bruhanje. Poleg posteljnine je pobruhal še jogi in še ni dobro končal, ko sem že zaslišala sumljiv zvok, nosnice pa so zaznale dobro znani vonj po kislem. Dobesedno brbotalo je v plenički, imela sem še toliko časa, da sem ga prestavila na del postelje, ki je še imel posteljnino. Takrat je bila posteljnina manjše zlo kot jogi. Bodi in majčka sta bila pobruhana in po novem tudi pokakana, slekla sem ga, da ga kar tam previjem, ko je nagemu kot od boga narejenemu še enkrat brizgnilo iz majhne ritke in revež je obležal v potoku bruhanja in driske. Premalo rok sem imela tisti trenutek in da je bila kriza še večja, je skozi vrata ravno stopil Tadej in pozabil dihati od šoka. Imel je še toliko poguma, da mi je še zagodrnjal, da dobi tako stvar v hvaležnost, ker je prišel med službo pogledat, kako sva. Zbrcala bi ga lahko, nisem vedela, kje se me drži glava, on pa je spuščal neprimerne komentarje. Žal se je zvečer zadeva še poslabšala. Rok je zavračal mleko in vodo, niti ene žličke nisva uspela spraviti v njegova usta. Bruhanje se je nadaljevalo, od driske pa je bila njegova ritka že čisto rdeča. Postajal je neodziven. Samo ležal je cel dan in začelo me je skrbeti. Jasno je, da bolan otrok ne more imeti enako energije kot zdrav, a najin sin je izgledal, kot da bo vsak trenutek odplaval nekam stran. S Tadejem sva se posvetovala, ali ga peljati v bolnico.

"Ne vem, Lana. Pozna ura je. Kaj bodo rekli, če je z njim vse v redu? Meni se ne zdi tako zelo slab." Bila sem jezna, zato sem mu osorno rekla:

"Kaj pa zate pomeni izraz slab? Da otroku štrlijo kosti iz roke in ima odprti zlom lobanje? Vztrajam, da Roka peljeva v dežurno ambulanto." Živega bi ga lahko pojedla. Saj vendar ne bova tja tekla zaradi svečke iz nosu, ampak zaradi morebitne dehidracije. Zdravnica je vendar rekla, da moramo biti na to pozorni. Posebej pri tako majhnih dojenčkih. Pa sva šla. Tadej je med vožnjo nervozno pogledoval v ogledalo, če bi slučajno Rok bruhal po avtomobilu. Nenehno je panično ponavljal:

"Pazi ga, pazi ga. Da ne bo bruhal." Težko sem kar koli pazila, saj na njegovo slabost res nisem imela vpliva. Do dežurne ambulante se nama je kljub temu uspelo pripeljati s čisto notranjostjo avtomobila.

V dežurni ambulanti pa panika. Kje smo bili do sedaj? Otrok slabo odziven, na robu dehidracije, bolnišnica. Tadeja sem prebodla z očmi, ampak ni bilo veliko učinka. Bil je zelen v obraz in se nervozno oziral naokoli. Pripeljali so otroško posteljico in Roka položili vanjo. Sploh ga ni motilo, bil je čisto v drugem svetu in resnično ni izgledal dobro. Posteljica me je spominjala na zaporniške rešetke. Visoka, železna ograja, za njo pa majhen sladek dojenček. Komaj sem zadrževala solze, a zaradi Roka sem poskušala biti pogumna. Odpeljali so ga v sobo in posteljo postavili v kot. Medicinska sestra mu je takoj vstavila kanilo in nanjo pripela infuzijo. Pričakovala sem vsaj kakšen glas, a Roku je bilo vseeno. Res se je slabo počutil, revček moj. Sestre so poskrbele zanj, Tadej pa se je poslovil z besedami: "Drži se miška, obiščem vaju jutri."

Težka noč je bila za mano. Rok je sicer spal, saj je bil zelo utrujen, meni pa se je po malem mešalo. V sobi sta bila poleg naju še ena mamica in njen malo večji sin. Celo noč je vpil: "Mama, mama, mama, mama, mama, mama, mama, mama, mama, mama, mama, mama, mama, mama ..." Je bilo tole moteče? Kako je šel na živce šele meni. Saj sem vedela, da je majhen in bolan, a ravno sem zatisnila oči, že me je spet zbudil njegov jokajoči glas. Proti jutri sem izgledala kot zombi. Noč je bila slabša kot vse noči do tedaj. Rok se je zjutraj malo razživel, spil svoje mleko in se zadovoljno smehljal stropu. Vsakih pet minut so se vrata bolniške sobe divje odprla, dogajanje se je odvijalo kot na promenadi. Najprej je ena čistilka odnesla smeti, potem je prišla druga in obrisala tla ter police, za njo je prišla ženska, ki je odnesla večerne skodelice čaja in čez pet minut prinesla nove. Kljuko so si podajale tudi medicinske sestre, ki so merile temperaturo in saturacijo, sama pa sem od vsega najbolj pričakovala vizito in z njo zdravnico, ki bi povedala, kako je z našim Rokom. Božala sem sina, ko je poklical Tadej in me nežno povprašal, kako sem. Vse je prišlo za menoj. Popolnoma sem se zlomila in jokala v slušalko, Tadej pa me je tolažil:

"Miška, Lanči. Čez dve uri se začnejo ure obiskov. Pridem k vama, ti pa se pelji domov, da se malo umiriš. Bom vzel en dan dopusta, vse bo še v redu. Glavno da se Rok počuti bolje." Z rokavom sem si obrisala solzna lica in se za malenkost pomirila. V sobo je spet vstopila medicinska sestra, prinesla je zajtrk. Poslovila sem se od Tadeja in se nasmehnila sestri.

"Mamica, kaj pa pomeni ta jok? Še vsak otrok je ozdravel. Lepo se najejte in bo svet lepši. Brez skrbi, dobro bomo poskrbeli za malega princa."

"Hvala. Saj ne vem, kaj mi je bilo."

"Se zgodi skoraj vsaki mamici. Vidimo več solznih staršev kot otrok. Kako pa naj bo? Imamo pač radi svoje otroke in nas skrbi zanje." Sestra je bila angel, nežna do otrok in razumevajoča do staršev.

"Saj je sin že navajen na gosto hrano, kajne? Na enem pladnju je hrana za vas, na drugem za sina. Dober tek." Potem se je odpravila na drugo stran sobe, za steno. Pozdravila je drugo mamico in njenega sina in tudi njima odnesla zajtrk. Roku so že ponoči odstranili infuzijo, zato sem ga vzela v naročje in odnesla k mizici. Odstranila sem pokrov s svojega pladnja. Dve hrenovki, dve žemlji in kakav. Odlično. Zanimalo me je, kaj so pripravili Roku. Pričakovala sem kompot, kašico ali gres. Na krožniku pa ena hrenovka, ena žemlja in mleko. Na pomoč, moj sin je šestmesečna brezzoba žabica, ki je šele začela preizkušati gosto hrano. Skodelica je bila zanj znanstveno fantastični film, vilica pa njegovo nadaljevanje. Hrenovka in kruh? Odpade. K sreči sva prejšnji večer za vsak slučaj vzela poleg njegovo stekleničko in mleko v prahu, tako da mu ni bilo hudega. Pogrizla sem eno hrenovko in nekajkrat ugriznila v kruh, edino kakav mi je šel po grlu. Skrb zaradi sinove bolezni me je ubijala. Ni mame na svetu, ki se ne bi vsaj enkrat spopadala s tem. Po 20 minutah je prišla druga sestra, že prejšnjo noč sem jo v mislih označila za krotildo. Bila je robustna, nad ustnico je imela goste črne dlake, izpod kratkih rokavov so ji opletali zgornji deli rok. Njen glas se je popolnoma skladal z njeno neprijetno pojavo. Podoben je bil brnenju težkega motorja, poleg tega pa še neprijazen. Dajala je vtis gradbenega delavca in niti malo mi ni bila všeč. Odšla je proti najini mizici in dvignila vsak pokrov posebej s pladnja.

"Ni dobro? Boste pač lačni," me je skoraj nadrla. Poskušala sem se braniti, bila sem lahka tarča, utrujena in zaskrbljena. Če bi bila v ringu, bi me dvakrat lažji nasprotnik podrl z enim udarcem.

"Zelo dobro je bilo, ampak nisem lačna. Hvala za skrb." Obrnila se je proti Roku in s prstom pokazala nanj.

"Tudi on ni jedel. Zapisala bom v današnji dnevnik." Potem je vzela list, z ustnicami odprla kemični svinčnik in si mrmrala v brado: "Otrok ni pojedel zajtrka."

"Lepo. Nekdo je bil pa lačen. Pišem: Otrok je pojedel zajtrk." Naložena s pladnji je odhitela skozi vrata in jih treščila za seboj.

"A ni blazna?" me je vprašala mamica na drugi strani. V smehu sem ji pritrdila. Potem se mi je opravičila še za nočne klice njenega sina. Zdravje se mu je sicer počasi izboljševalo, a v bolnici sta bila že četrti dan, imel je vsega dovolj. Fantek se mi je zasmilil in odnesla sem mu Rokovo knjižico. Bil je majhen, črnolas malček, navihanih očk. Nezainteresirano se je stiskal k mamici in na prigovarjanje povedal, da mu je ime Tjan in da je star dve leti. Z veseljem je sprejel knjigo, čeprav je bil zanjo že prevelik. Ravno sva s Tjanovo mamico padli v pogovor, že so se spet odrla vrata, skozi njih pa je pokukala boginja v belem. Prelepa, mlada zdravnica. Oddajala je pozitivno energijo:

"Kako je mamica? Kako kaže našemu fantku?" Prosila me je, da ga položim v posteljico in slečem, da ga bo lahko poslušala. Pregledala mu je še grlo in ušesa, si ogledala temperaturni list in izvide, ki jih je imela s seboj. Rok je vse pogumno prenašal, njegove oči so se že zapirale.

"Mamica, kaj naj vam rečem." Stisnilo me je pri srcu. "S fantkom je vse v najlepšem redu. Preboleva črevesno virozo. Včeraj je bil precej dehidriran, danes je njegova koža odlična, odziv odličen, ne vidim druge možnosti, kot da gre popoldne domov. Bruhal ni več, driska pa bo še trajala nekaj časa. Nekaj ur ga bomo še opazovali, potem pa napišem odpustnico." Pomežiknila mi je in dodala: "Če se seveda strinjate? Ne vidim razloga, da ostaja tu. Majhen je še in bi se hitro nalezel še česa dodatnega. Doma ga opazujte, ampak mislim, da je tahujše za vami." Zahvalila sem se ji, vmes pa se je Rok tako pokakal in sem imela polne roke dela. Njihovi preveliki bodiji so me spravljali v obup. Ponoči je sicer Rok prespal brez nesreče, zjutraj pa odvajal že dvakrat in vsakič sem ga celega preoblekla. V njihove pleničke bi človek stlačil srednje velikega noja. Skratka, velike so bile. Poklicala sem Tadeja in mu sporočila veselo novico. Greva domov. Naročila sem mu naj vseeno pride na obisk, da skupaj počakamo na odpustnico.

Kmalu je skozi vrata pokukala glava mojega dragega Tadeja. V rokah je imel veliko bonboniero za sestre. Takoj sem jo odnesla prijazni sestri in se ji zahvalila za sicer kratko gostoljubje in prijaznost. Bila je iskreno vesela:

"Kako lepo! Po kosilu jo bomo sestre z veseljem pojedle. Sem vesela, da greste domov." Tudi jaz, tudi jaz. Odpravila sem se nazaj proti sobi. Tadej je v naročju držal spečega angelčka. Poslala sem mu zračni poljubček, soba se je šibila pod romantiko. Sedla sem na trd stol in opazovala, kako so se tudi Tadeju zapirale oči. Je človek sploh lahko še bolj srečen?

Minilo je nekje pol ure, ko sem vstala, da zagrnem rolete. V sobo so prodirali sončni žarki in prav vsi so se zbirali na obrazu spečega Roka. Malo sem si pretegnila okončine in odšla na stranišče. Pot do stranišča pelje mimo sobe medicinskih sester. Radovednost mi ni dala miru in sem na hitro pogledala proti njej. Vrata so bila na stežaj odprta. Na pult se je naslanjala debela krotilda in se basala s podarjeno bonboniero. V vsaki roki je med prsti držala po eno čokoladico, v ustih pa mlela najmanj dve. Spreletelo me je, da bo v naslednjih treh minutah požrla celo bonboniero. Sicer pa mi je bilo vseeno, se bodo že zmenile. Glavno, da nas je čakal odhod domov.