V tem elektronskem sporočilu je bilo opisanih nekaj duhovitih domislic, kot so:

- Namaži čokoladni namaz po beli sedežni garnituri in ga s prsti vtri globoko v notranjost.
- Vzemi pol posebne klobase in jo skrij za pralni stroj. Ven jo poberi čez en mesec, naj te vodi vonj.
- Po celem stanovanju stresi lego kocke, ugasni luč in poskusi bos najti pot od ene sobe do druge.

Večkrat sva že poskusila risat z barvicami ali voščenkami, zato sem se odločila, da je Rok dovolj star, da poskusi tudi flomastre. Posedla sem ga v stolček, na mizico položila časopisni papir, nanj pa bel list papirja. Ponudila sem mu rdeč, rumen, zelen in moder flomaster in z velikim zanimanjem je opazoval čudo, ki je bilo pred njim. Odprla sem mu prvega in pokazala, kako se riše. Zanimanje je izginilo. Obrnil ga je narobe in z njim tolkel po listu. Potem ga je obrnil, kot je treba, in z njim risal po prstkih. Pustila sem mu, kupila sem namreč take, ki se brez težav sperejo z vodo. Malo je poskusil še po listu in celo potegnil dve kratki črti. Bila sem prepričana, da se bo zamotil nekaj minut, zato sem se odločila, da medtem posodo zložim v pomivalni stroj. Odprla sem mu vse štiri flomastre in ga pustila, da ustvarja. Vsakih nekaj sekund sem se obrnila in pogledala proti Roku. Pridno je risal po bodiju in mizici, a sem bila vesela, da imam nekaj trenutkov, da v miru pospravim.

Skoraj preveč sem se sprostila in malo pozabila na sina. Posodo sem do konca zložila v stroj in spustila jezik do tal ob pogledu na malega umetnika. Veselo je žvečil sprednji del flomastra, zelena barva mu je tekla preko zelenih ustnic po bradi, njegov jezik je bil kakšen drugače kot zelen, izgledal je kot vesoljec. Zadovoljno je mljaskal in užival v sladkobi flomastra. Strgala sem mu ga iz rok, in mu usta sprala pod vodo. Če bi že takrat vedela, da bo v roku enega leta pojedel še dve jagodni labeli, pokrovček od kemičnega svinčnika, pol kartonaste rolice za toaletni papir in dve žlici kreme za čevlje, bi mi bilo presenečenje ob gurmanskem okusu sina prihranjeno.