Imela pa sva precej težav z dojenjem. Rok je slabo vlekel, vseeno pa so bile moje bradavice uničene in krvave. Dva dni sem jokala med dojenjem in stiskala zobe. Nobena krema ni pomagala, vedela pa sem, da je pomembno, da vztrajam. Vsak dan sem si rekla, da bo že naslednji dan bolje. In res je bilo. Po dveh tednih nama je šlo odlično.

Spomnila sem se prvega dojenja v porodnišnici. Bila sem tako nerodna. Roka nikakor nisem znala pravilno pristaviti, ob ležanju me je bolel križ, za dojenje sede pa nisem bila dovolj spretna, pa tudi preveč me je še bolelo. Medicinske sestre so mi rade volje pomagale in mi ga pristavile nazaj vsakič, ko je spustil bradavico.

Preden sem rodila, sem bila prepričana, da s tem ne bom imela težav. Kako težko pa naj bi bilo? Otrok ima sesalni refleks, mama pa prsi, iz katerih teče mleko. Prvi se priklopi na druge in zadeva je opravljena. Pa ni bilo tako preprosto. Spuščal je bradavico, jo vlekel, da sem videla zvezde, na koncu pa jokal, ker mu ni uspelo.

Šele doma sem ugotovila, na kaj moram biti pozorna. Naučila sem se, da je pomembno, da otrok ne zagrabi samo bradavice, ampak tudi del okoli nje. Nežno ga požgečkaš pod spodnjo ustnico, da na široko odpre usta, potem pa mu dojko hitro potisneš v usta. Tako otrok lažje pije, mamice pa ne boli, saj ne sesa samo bradavičke. Seveda sem se tudi tu lovila, a vaja dela mojstra in z Rokom sva bila hitro na pravem tiru.

Vseeno pa se mi je zdelo, da nekaj ni, kot bi moralo biti. Rok je vedno jokal po koncu dojenja in zbala sem se, da imam morda premalo mleka. Odpeljala sva ga na tehtanje v porodnišnico, kjer se je res izkazalo, da otrok ne pridobiva na teži. Poskusno sem podojila otroka, stehtali so ga pred dojenjem in po njem in mi svetovali, naj ga en teden samo pristavljam in dojim, pa bomo videli, kaj bo. Res sva se utaborila v družinski postelji in se dojila in dojila, a Rok je še vedno jokal. Vedela sem, da je lačen. Ponovno tehtanje je pokazalo, da se mu je teža zmanjšala za nekaj gramov, zato so mi svetovali dodajanje adaptiranega mleka. Najprej dojenje, potem pa mleko po steklenički.

Podrl se mi je svet. Kakšna mama sem, da ne morem dojiti svojega otroka? S Tadejem sva imela dolge pogovore na to temo, tudi prijateljice, ki so že imele otroke, so poskusile z besedami tolažbe, a pomagalo ni nič. Počutila sem se nesposobna nahraniti svojega otroka, zato sem se trudila vsaj na drugih področjih. A grenak priokus je v meni vseeno ostajal.

Prvi sprehod

Čakal nas je tudi prvi sprehod. Oba sva bila v pričakovanju tega dogodka. Opremila sva se s fotoaparatom in s kamero, oblekla najinega sina in odšla skozi vrata. Prvi sprehod ni bil toliko namenjen otroku kakor nama. Šopirila sva se po ulici in s pogledom iskala katerega od sosedov. Popravljala sva strehico na vozičku, zakrivala Rokovo glavico s pleničko, preverjala, ali mu je prevroče, skratka zdi se mi, da sva ob vozičku več stala, kakor ga potiskala naprej. Najprej je za ročaj držal Tadej, nato sva zamenjala in stvar ponavljala vsakih pet minut. Končno je do naju pristopila najbolj zvedava soseda. Ena tistih, ki se cel božji dan skrivajo za zaveso in opazujejo ulico. Vsakič, ko sva z avtom pripeljala na dovoz pred hišo, se je zavesa premaknila, zato me ni prav nič čudilo, da je pristopila prva. Kdo le bo širil novice naprej, če ne naša ulična obveščevalna služba.

"No poglej, no poglej. Kako si pa ti lep fantek. Sem slišala, da ti je ime Rok," je začela in se sklanjala nad voziček. Kar streslo me je, ko je z roko segla proti Roku in ga pobožala po ličku. Tadej je divje potisnil voziček naprej, da je roko umaknila. Kaj se pa to pravi, božati novorojenčka, po možnosti še z rokami, ki so deset minut prej okopavale solato!

Kot strela z jasnega je priletelo: "Dojiš?" Preprosto nisem razumela, kaj hudiča je tako zanimivega okoli dojenja, dojk in mleka, da me je v teh tednih, odkar je bil Rok na svetu, to vprašalo že ogromno ljudi. V bistvu mi je to vprašanje postavil vsak, ki je imel pet minut časa. Ob odgovoru, da malo dojim, malo pa dodajam, je večina zakašljala in spremenila temo, soseda pa kot da ni videla, da o tem ne želim govoriti: "Zakaj pa dodajaš?" "Ker nimam dovolj mleka." "Aha." Prisegla bi, da se je posmehnila, kot da mi ne verjame oziroma kot da je to popolnoma nemogoče. Pripomba me je strašno prizadela. Zvečer sem jokala v Tadejevem objemu, ki me je med hlipanjem neuspešno tolažil.

Še vedno me ni potolažil: "Počutim se kot najslabša mamica. V vseh revijah pišejo o bližini med dojenčkom in doječo mamico. Pa o tem, da je mamino mleko najbolj zdrava hrana za dojenčka, da odstotkov, koliko mam naj res ne bi moglo dojiti, niti ne omenjam."

Medtem ko je izbiral prave besede, me je nežno božal po laseh: "Neverjetno. Celo iz dojenja so zdravniki in mediji naredili propagando. Res je, Lana, če mati lahko doji, je to vsekakor najboljša stvar za njenega otroka, če pa ne more, pa se ne sme počutiti manjvredno. Zame si najboljša mamica pod soncem. Roka imaš iskreno rada, si skrbna in vem, da boš vedno počela, kar bo najbolje zanj. Povej mi zdaj, ali res dobro mamico naredi samo dojenje? Otrok je sit, tako ali drugače, in lakota je samo ena izmed njegovih številnih potreb."

Včasih celo moj nerodni Tadej preseneti. Z zadnjimi stavki je zadel globoko v srce in čeprav me je še vedno glodal mali črviček manjvrednosti, sem vedela, da so njegove besede resnica.

Objel me je in dodal: "Jutri pride patronažna sestra, pa se boš še z njo pogovorila. Pa še kopanje vaju čaka, Roku se je popek lepo zacelil. Žal sam ne morem biti poleg, jutri sem cel dan v službi."