Teta Saša je bila še ena njegova daljna sorodnica, ki smo jo videli le ob večjih praznikih. Nikoli nas ni obiskala, za rojstni dan pa nas je vedno povabila na kosilo preko tašče. Včasih se mi je zdelo, da zbira darila, sicer res ne vem, zakaj si nas je tako želela videt. Roka še sploh ni videla, niti ni čestitala ob njegovem rojstvu. Živela je sama, od moža se je že davno ločila, otrok nista imela. Imela je ogromno najboljših prijateljev. Reklo se jim je denar. Predvsem se je družila s tistimi z večjimi številkami, manjše pa je rada delila dobrodelnim organizacijam. Predvsem tistim namenjenim živalim, kljub temu da živali ni nikoli imela. Še več, kakor se je meni zdelo, jih sploh ni marala. Čudna so pota gospodova, pravijo. Kljub temu da nismo bili pogosto v stiku, sva vedno rada sprejela povabilo, če drugega ne, kdo bi zavrnil zastonj kosilo? Midva pač ne. Zdaj pa sva imela še ena lačna usta več, torej še en razlog več, da potrdimo udeležbo. Ravno sem pogledala Roka, ko je fant tako divje odkimaval z glavo, da so se mu videle le še beločnice. Saj bo dečko še skupaj zlezel.

"Kaj pa darilo?" sem vprašala Tadeja, medtem ko sem poljubljala Roka, ki je končno prenehal z odkimavanjem. Zamahnil je z roko in mi sproščeno odgovoril:
"Nima veze. Nekaj bova že naredila. Lahko spečeš kakšne boljše piškote in marmelado. Najceneje, pa je vedno tega najbolj vesela, ker sva izvirna." Strinjala sem se z njim. V kakšnem desetem poskusu mi vedno uspejo. Sem namreč zelo slaba, kar se peke tiče, a imam dosti dobrih receptov, ki sem jih shranila, ko je mama umrla. Nekateri piškoti so celo za nesposobne, kot sem jaz, preprosti in odločila sem se, da se jih en dan pred praznovanjem lotim.

"Daj mu malo moje rižote z gobicami."
"Rokec, glej kaj ima tetica. Slastno svinjsko pečenko z mandlji."
"Je že poskusil jagodno strjenko? Kako bi to včasih jedli otroci, pa nismo imeli."
"Daj mu malo sacher tortice. Samo grižljaj."
"Boš rumovo kroglico, Rok? Se skoraj ne čuti alkohola, saj ne voziš." Nadaljevalo bi se do nezavesti, pa je Tadej le posegel vmes in z gromkim glasom prekinil gospem čajanko.
"Kdo je tu starš Roku? Midva z Lano ali ve? Dokler sva midva, bova midva skrbela za njegovo prehrano, hvala. Ne prenesem, da mu nekdo tišči v usta hrano, pa naj bo kakršna koli že. Kaj šele takšna, za katero meniva, da še ni primerna zanj."

Presenetljivo so vse po vrsti pogledale v svoj krožnik, kamor bi lahko po bontonu zrle že od vsega začetka. Takoj so našle novo temo. Začela je najglasnejša med njimi. Debela prijateljica tete Saše. Imela je zagotovo sto kilogramov, bila je neurejenega videza, ni spadala med druge mične gospodične, ki so bile vse ovešene z rutkami, šali, nakitom in odišavljene. Največ je govorila, a to nobene ni motilo. Izgledalo je, da se super razumejo. Takoj so se pridružile njenemu mišljenju.

"Ste videle, kako je Milica shujšala. Saj zgleda kot kost in koža. Zagotovo ima težave z alkoholom. Saj se nekaj govori okoli. Je tudi Franca zadnjič rekla, da se ji zdi, da jo je videla, kako pije." Tašča je takoj pripomnila:
"Ježoš, misliš? Meni se pa zdi, da jo leta dajejo. Saj je čisto uvela."
"Rezika, prav imaš. Čudna je. Vedno je bila čudna."

Z Rokom sva imela vsega dovolj, zato sva odšla na teraso. Na trati so bili dve gugalnici, tobogan in gugajoči konjiček. Po toboganu se je s pomočjo očeta spuščal majhen fantek, star podobno kot Rok. Napravil je nekaj korakov proti gugalnici, zato mi je bilo jasno, da je vsaj nekaj mesecev starejši. Njegov oče je povedal, da je star slabih trinajst mesecev in da je ravno shodil. Mali mož je res nerodno racal po travi. Tudi Rok si je zaželel enako, zato sem ga kljub lepšim oblačilom postavila na vse štiri na travo. Rok je bil kljub temu, da je bil mlajši, za glavo večji od novega prijatelja. Skobacal se je do njega in ga nežno pobožal po kolenu. Fant pa, ne bodi ga len, je Roka v sekundi namahal, da je se je le-ta zmedeno umikal pred udarci, preden sem vskočila. Bila sem šokirana. Ne toliko nad fantkovimi udarci kot nad tem, da se Rok ni niti poskušal braniti. Videti je bilo namreč, kot bi mravlja pretepala čebelo. Za glavo večji in nekaj kilogramov močnejši fantek je nastavljal hrbet majhnemu pretepaču, namesto da bi pokazal, da mu to ni prav. Oče je fantka oštel, sama pa sem Roka odnesla nazaj med krdelo sorodnikov.

Zamudila nisva nič posebnega. Še naprej so gospe tekmovale, katera bo povedala bolj sočno novico. Tadej je lezel vedno bolj vase in kmalu bi zdrsnil s stola, zato sem se izgovorila, da je čas za Rokovo spanje in da se moramo posloviti.

Svoje mnenje lahko izrazite na naši Facebook strani ali pa se nam samo pridružite s klikom na