Čez teden je imel Tadej dan dopusta, zato sem par uric izkoristila za nakupe z Žanet. Odšla sem, ko je Rok zaspal, saj sem še vedno imela slabo vest, če sem ga pustila samega. Se razume, ni bil sam, a tudi ni bil z mano. Nisem dvomila o Tadeju, a so me vseeno prevevali občutki, da sem slaba mama. Pa seveda nisem bila. Kot Tadej ni bil slab oče, zato sem bila prepričana, da bo za sina dobro poskrbel.

Z Žanet sva si najprej planili v objem, kot bi se ne videli zadnjih sedem let. Najina srečanja so bila vedno polna iskrenega veselja, da se vidiva. Zdaj sva proste trenutke cenili še toliko bolj, saj so bili redkejši.

Žanet me je prijela za roko in me skoraj povlekla za seboj skozi vrata trgovskega centra. Odšli sva v prvo trgovino s čevlji. Police so se šibile pod težo prekrasnih čevljev. Hvala bogu za večja stopala, čevlji so kar klicali, da jih poskusim. Naslednjo uro sva se vrteli kot vrtinec po trgovini gor in dol, odpirali škatle, šepali do ogledal in ocenjevali svoj izbor. Našla sem par res dobrih čevljev in si jih v spominu zabeležila, načrtovali sva namreč obisk še dveh trgovin. Nobena izmed njiju me ni navdušila. Prva je imela cene navite do neba, čevlji pa niso imeli na sebi niti grama zlata. Vrnili sva se v prvo trgovino in izbrala sem dva čudovita modela čevljev. Slišala sem le še, kako je "zastokala" moja kreditna kartica, potem pa z dvema vrečkama v roki odšla iz trgovine.

Po končanem nakupovanju sva odšli še na sadno kupo. Spet je delal tisti natakar kot pred par meseci. Planili sva v nenadzorovan smeh. Zdelo se mi je, da me je prepoznal in da je upočasnil korak.
"Kaj vam lahko ponudim?"
"Sadno kupo. Kaj je v njej?"
"O bog, ne že spet. Jabolka, hruške, banane in jagode. Vem. Prinesem samo banane in jabolka. In brez smetane in čokoladnega preliva."
"Ne, zakaj? Kdo ti je to rekel? Naredi standardno z vsem sadjem, poleg pa dodaj tri kepice sladoleda, veliko smetane in čokoladni preliv, ki ga imam v dobrem še od zadnjič." Nasmejal se je, verjetno je menil, da sem rahlo blazna. Vsekakor dečku ni bilo možno očitati slabega spomina.
Žanet me je butnila pod rebra: "Zate pa res ne potrebuje dobrega spomina. Verjetno si bila tarča posmeha med uslužbenci še dva meseca po najinem srečanju." Zasmejala sem se in čutila, kako mi je kri zalila lica."Zdajle sem pa fino rdeča, kajne? Bila sem pač skrbna mamica. In malo preveč panična, priznam. Ampak sem fantu zagotovo popestrila dan."

"Meni ga popestriš vedno. Takšna si. Povej, si slučajno spet noseča?"
"Netka?! Zakaj?"
"Zdi se mi, da ti je zrasel trebuh." Ni mogla nadaljevati, saj se je že pri predzadnji besedi izdala, da me zafrkava. Spet sva planili v rezgetajoč smeh. Natakar je prinesel sadno kupo in jo postavil na mizo. Potem naju je prosil: "A lahko prosim plačata? Čez par minut se konča moja izmena." Žanet ga je presenečeno pogledala in bebavo izustila: "Kako to misliš? Ali ni pravkar happy hour in je vse zastonj?" Zmedeno je pogledal naokoli, ni bil prepričan, ali se zafrkava ali misli resno. "Zafrkavaš me, kajne? Osem evrov dvajset prosim," se ni dal. Žanet se je s komolcem naslonila na mizo in narejeno jezno rekla: "Poslušaj me. Ne vem, kaj se greš, ampak zahtevam pritožno knjigo. V njo bom napisala, da dvema lepotičkama nisi želel plačati pijače." Začuda je bil za stvar. Plaho je odgovoril: "Bom drugič, velja?"
"Seveda velja. Zafrkavam te, super dečko si." Na mizo sem položila kovance, ki sem jih prej skrbno nabrala skupaj. Natakar jih je še enkrat preštel, se zahvalil in smeje odšel mimo miz do blagajne. Nadaljevali sva pogovor, tokrat bolj umirjeno. Tokrat ga nisem prekinjala s klici domov, Žanet mi je zato obljubila častni naziv "skulirane mame".