Zvečer sva dala Roka spat kot vsak dan. Večerja, prha, zobki, pesmica in lahko noč. Mali škrat je vsako noč pridno prespal, zjutraj pa me pričakal z nasmehom do ušes. Tadej se je zjutraj kot vedno poslovil s poljubom, sama pa sem se z užitkom zvila nazaj pod odejo.

Ravno sem zaprla oči, ko je zaškrtala varuška. Mrzel pot me je oblil. Nisem še bila pripravljena, da vstanem, pričakovala sem še vsaj kakšno urico miru. A se varuška ni dala. Predvajala je zvoke malega pevca. Rok se je razburjal in milo pojokaval. Ker ni vpil in ker sem bila res zaspana, sem se obrnila in upala, da bo zaspal nazaj. Res je le še dvakrat spustil nežen glas in utihnil.

Čez slabo uro sem se zbudila in obšla me je slaba vest. Kaj če je kaj narobe, sama pa sem ga kar pustila. Potiho sem odšla v Rokovo sobico in previdno odprla vrata. Mali junak je ležal na hrbtu in s široko odprtimi očmi zrl v strop. Obrnil je glavo in me zagledal. Začel je gruliti od veselja in hitro skočil na kolena. Prijel se je za posteljne stranice in se dvignil na noge. Stisnila sem ga k sebi in začutila moker bodi pod seboj. Mali Rok je bil čisto premočen. Plenička ni zdržala in revežu je tekel urin po nogah in navzgor po trebuščku.

Očitno je premražen in premočen ležal najmanj eno uro v temi in čakal, da se lena mama dvigne iz postelje. Obšla me je neopisljiva žalost. Moj zlati sinček je potrpežljivo čakal, da se mamica naspi. Zeblo ga je in bilo mu je neprijetno, ampak namesto da bi bil name jezen, se je stiskal k meni in mi izkazoval ljubezen. Hitro sem ga nesla pod topel tuš, ga ovila v brisačo in ga obrisala. Potem sem mu med oblačenjem v sveža oblačila ponudila piškot in mali zajček je hvaležno zagrizel vanj. Jutranji pripetljaj je pozabil že med dopoldansko risanko, jaz pa sem vedela, da mi bo ostal še dolgo v spominu.

Če vikend je rahlo zbolel. Nič hujšega ni bilo, le prehlad. Teklo mu je iz noska, drugače pa se je počutil dobro. Vseeno me je njegov nosek spravljal v obup. Čistila sva in čistila s fiziološko raztopino, a ni ven priteklo nič. Bala sem se, da se ne bi prehlad razširil v vnetje ušes. Zato sem spet poiskala svoje "soforumke" in dobila navodilo, naj fiziološko raztopino zlijem v eno nosnico, da bo iz druge priteklo ven vse, kar je odvečnega, nato pa ponovim še na drugi strani.

Rok se mi je smilil. Tega vendar ne morem narediti. Zliti ubogemu revežu slano vodo v nos. Hitro so me postavile na realna tla. Imela sem izbiro, deset sekund neprijetnega občutka in strahu za otroka ali enotedenske bolečine pri vnetju ušes in antibiotiki. Le kaj mislite, da sem izbrala?

Tadej ga je prijel, mali je cepetal in tulil, a se nisva dala. Stisnila sem mu precej raztopine v eno nosnico in se zgrozila, ko je ven pritekel gost rumeno-zelen izcedek. Kaj takšnega! Res smo bili hitro gotovi in Rok je bil vidno olajšan, zato sva to še večkrat ponovila. Mali bolnik se je hitro pozdravil in spet je bil pripravljen na svoje norčije.

Svoje mnenje lahko izrazite na naši Facebook strani ali pa se nam samo pridružite s klikom na