Prva beseda, ki je prišla iz njegovih ust, je bila mama. Slišala se je sicer malce drugače, bilo je malenkost preveč zlogov, trije ali štirje, ampak mamica je razumela. Kliče me. Mene. Rekel je mama! Vsakič, ko je izjavil mama, sem priletela okoli ovinka, da je cvililo za menoj. Zaljubljeno sem zrla vanj in ga spraševala:

"Koga si klical, srček moj? Mamico?" In Rok je grulil in se smejal in si verjetno mislil, kako je njegova mama trapasta. Kdo bi si mislil, da je lahko tudi besede, kot je mama, kdaj preveč. Prijateljica Sara, mama leto in pol stare hčere, mi je to potrdila:

"Luštno je, ne rečem. Da me Lučka potrebuje ob sebi, mi veliko pomeni. A ko že stokrat v eni uri vpije mama in se ne morem premaknit niti na stranišče, ne da bi vpila mama za menoj, pozabim na vso ljubkost ob izrazu in si mislim, naj že končno utihne. Vsaj za pet minut." Zanimivo je, kako so nam neke stvari na začetku otrokovega razvoja tako zelo pomembne, da o njih napravimo cel dnevnik, razpredelnico in poskrbimo za trajen spomin s slikami in videoposnetki, pri drugem otroku ali celo pri enakem dogodku pri prvem otroku pa samo zamahnemo z roko, češ: "Aha, še en zobek imaš. Fino. Boš lažje grizel."

S Saro sva se spustili v debato okoli tega fenomena in čas je neverjetno hitro tekel. Sara je dobra prijateljica, vendar polno zaposlena s svojo Lučko, tako da sva v stikih preko telefona, občasno pa se tudi obiščeva. Preden sem rodila, sem bila večkrat pri njej in do nezavesti crkljala njeno punčko. Stvari se s prihodom otroka spremenijo. Med reševanjem pomembnih vzgojnih dilem sva žvečili piškote in pili vročo čokolado, Lučka pa je glodala banano. Njeni prstki so bili malo na banani, malo v ustih, največ pa na moji prelepi sedežni garnituri. Nervozno sem pogledovala proti mastnim madežem na rjavem fotelju, Sara pa je opravičujoče sproti brisala punčki roke.

"Oprosti Lana, takšni so otroci. Vem, kako se zdajle počutiš. Preden sem imela Lučko, sem se tudi sama križala in zgražala ob otroškem pacanju, a žal tako otroci pač jedo." Pomirila sem jo, da tudi Roku že uvajam gosto hrano in da še predobro vem, kako to gre, da pa priznam, da sem do zdaj naivno verjela, da bo najino stanovanje ostalo lepo in čisto. Da je to nemogoče, mi je postalo jasno, ko je Lučka potegnila lasnico z laskov in z njo začela vleči po mojem pohištvu.

"Lučka! Pri priči nehaj! Kako se pa obnašaš?" se je razburjala Sara, a se je mala navihanka samo nasmehnila, pogledala mamico izpod čela in počasi, prav z namenom izzivanja še enkrat potegnila po ne več tako lepi omari. Če človek tega ne bi videl na lastne oči, ne bi verjel.

Tudi Rok je poskrbel za okras stanovanja še isti mesec. Pa za to ni potreboval nobenega pripomočka, samo svoje telo. Nekaj mesecev po rojstvu je tako ali tako redkokatero previjanje minilo, ne da bi se otrok polulal ravno, ko sem mu odvila pleničko. Prvič pač prejmeš porcijo v obraz, drugič v dekolte, tretjič pa že obvladaš in se naučiš pomembnega dejstva: odvij in takoj zavij nazaj. Tako preslepiš otroka, previjalec ostane suh, z njim pa tudi okolica. Kar dobro mi je šlo in redkokdaj se nama je še zgodila nezgoda. No, meni, sinu se je to zdel kvečjemu hec. Do tistega dne, ko sem naredila največjo traparijo, kar jih lahko mama naredi. Sedel je sredi dnevne sobe in se napenjal, da je bil rdeč v obraz. Prvič sem bila priča trdemu kakanju. Ko se mi je zdelo, da je svojo misijo opravil, sem ga nesla na previjalno mizo, ga odvila in res zagledala trd kamen v plenički. Sklonila sem se, da od blizu pogledam, ali je še kaj ostalo notri in takrat ... Prisegla bi, da je zraven še zažvižgalo, s takšno hitrostjo je priletel skoraj tekoč rafal iz male ritke. Kričala sem, naj mi nekdo prinese brisačo, medtem ko mi je teklo po obrazu, laseh, obeh rokah in nogi. Ko sem panično iskala vsaj mali robček, je dete pomočilo obe nogici v plenico, razmazalo po previjalni mizi, sama pa sem ga privila k sebi in nesla v kopalnico, kjer sem ga s precejšnim trudom očistila. Pa še sebe, se razume. Potem sem ga položila v posteljo in si ogledala kraj zločina. Parket, vrata, preproga in omara so imeli nove detajle, ki sem jih hitro pobrisala, medtem ko se je mulc navihano smejal in navijal.

Pa to ni bila edina stvar, ki jo je zagodel pri šestih mesecih. Vsak popoldan sem ga dajala spat na družinsko posteljo. Okoli njega sem naložila blazine in prevleke. Za vsak slučaj pač. Plazil se še tako ni, se je pa včasih uspel po malem odriniti, in ker je moj moto, da je bolje preprečevati kot zdraviti, se mi previdnost ni zdela odveč. Zagrnila sem zavese, mu pela pesmice in počakala, da je zaspal. To je bil najin mali obred in deloval je odlično. Ko je zaspal, sem se vedno splazila iz sobe in poslušala njegove premike preko elektronske varuške v drugi sobi. Do takrat ... Zaprl je oči in se umiril. Ko sem se prepričala, da spi, sem se splazila iz sobe in odšla v kuhinjo. Kmalu za tem sem slišala močan pok, da mi je zaledenelo srce. Točno sem vedela, kdo ga je povzročil. Stekla sem v sobo in na tleh našla Roka, ki je ravno globoko vdihnil, potem pa začel z gromkim jokom. Zagrabila me je panika. Celega sem pretipala in pregledala in takoj poklicala v pediatrično ambulanto:

"Lana tu, Fišer. Moj otrok je padel z visoke postelje. Kaj naj storim? Ga lahko pripeljem? Bojim se, da ima pretres možganov ali zlom." Zdravnica me je pomirila.

"Slišim, da še vedno joka, kar je dobro. Pomeni, da ni v nezavesti. Koliko je star in s kakšne višine je padel?" jo je zanimalo in na moj odgovor dodala:

"Takole se zmeniva. Opazujte ga, če bi slučajno bruhal ali bil preveč apatičen. Drugače verjetno ni hujšega, otroci so trpežni. Če ima buško, nanjo položite hladne obkladke in dosti ga crkljajte. Vaš sin bo padec pozabil v nekaj minutah, če se kaj spoznam na mamice, pa bo vas žrlo še par dni. Ne očitajte si, smo samo ljudje. Se zgodi." Res sem bila vesela, da ima Rok tako prijazno pediatrinjo, v kratkem pogovoru mi je dala navodila za naprej in me obenem še potolažila.

Drugače pa, kaj smo že rekli o zarečenem kruhu? Moj otrok ne bo nikoli! Poznate ta stavek, zagotovo. Vsaka ga je izrekla. Pa ne enega, na tisoče. Če lahko uporabim besede moje souporabnice foruma. Ko sem pet let nazaj, preden sem sploh pomislila, da bi imela otroka, pri njej na obisku videla njenega sina, kako sredi dnevne sobe z mešalnikom seklja solato, sem se zgražala in komaj ostala na nogah od samega šoka.

Danes si želim, da moj otrok čim prej toliko zraste, da bo znal pritiskati na gumbe. Vse za nekaj dragocenih minut. Dan je imel včasih štiriindvajset ur. S prihodom Roka se je skrajšal. Imel je zagotovo deset ur manj. Ne vem ne kam so šle, ne kdo jih je odnesel, upala sem le, da jih čim prej spet najdem v kakšni zaprašeni skrinji in zaživim kot prej. Pa ni bil le čas tisti, ki se je spremenil. Skupaj z njim so se spreminjale še druge stvari. Po celem stanovanju so se čudežno pojavljale igračke. Pa naš fant še sploh ni hodil. In posoda se je kopičila na pultu, z njo pa so tekmovala tudi oprana oblačila in čakala na likalnik. Prah se je podvajal vsako uro, okna so se hitreje umazala, jaz reva pa z dnevi, ki so imeli toliko ur manj. Čarodej mi ne bi mogel pomagati, zdelo se mi je, da imam ves čas v eni roki otroško žličko, v drugi sesalnik. Še celo nekaj tako preprostega kot odhod na stranišče se je izkazalo za celo misijo. Preprosto se nisem več znašla. Rok je zahteval svoje. Ni ga zanimala umazana posoda, ko je bil lačen, in moji mastni lasje ga niso ganili, ko je bila njegova ritka pokakana.

Tadej se je izkazal za uvidevnega partnerja. Čeprav je bilo najino stanovanje v času pred Rokovim štetjem čisto kot iz škatlice, mi je ves čas ponavljal, naj se ne obremenjujem tako zelo. "Meni je res vseeno, če posoda ni pomita, ko pridem iz službe. Jo bova že skupaj," me je tolažil, a se nisem dala, saj mi je bilo neprijetno, da se vrača v razmetano in umazano stanovanje. Njegovo prigovarjanje ni pomagalo, zato mi je na hladilnik nalepil napis:

"Delo bo počakalo, da otroku pokažete mavrico, toda mavrica ne bo počakala, da opravite delo."

Pobrano s spleta, a mi je seglo v srce. Res je, Rok ne bo večno majhen škrat. Še prehitro bo prišel dan, ko ga bom našla za hišnim vogalom s cigareto v eni roki, z drugo pa bo objemal svojo punco. Milo se mi je storilo. Nekoč bo drugi punci pošiljal poljubčke, se smejal njenim šalam in jo objemal. Ona ga bo božala ponoči, ko ne bo mogel spati, in mu govorila, da ga ima rada. In jaz sem se obremenjevala z nepomito posodo? Neumna kokoš. Ob sebi imam majhno, nežno bitjece, ki sem mu vse na svetu. Ki me brezpogojno ljubi in potrebuje, mi je slučajno posoda že kdaj izkazala ljubezen? Dileme okoli pospravljanja sva s Tadejem tako rešila, vendar me je še vedno zanimalo, ali je pospravljeno stanovanje ob majhnem otroku le urbani mit ali resnično obstaja mama, ki vse to zmore. Supermama.

Čeprav sem sčasoma razumela, da je Rok na prvem mestu, pa Tadej kljub iskanju na spletu ni našel nobenega reka, ki bi me potolažil okoli drugih sprememb po Rokovem rojstvu. Najraje bi jih pisala po točkah, saj jih je bilo ogromno, vsem pa je bilo skupno, da so se dogajale na mojem telesu. Širši boki so bili moji novi spremljevalci, videti sem bila kot zrela hruška. Moja stopala bi se lahko kosala z vsakim bigfoot stvorom iz pradavnine. Vse čevlje sem pospravila v oddaljen konec omare in se z nekaj solzami poslovila od njih in od svoje lepe, male nogice. Potolažilo me je le dejstvo, da premajhni čevlji pomenijo nove nakupe in kdo je za nakupe boljši kot moja Žanet. Pogovor je potekal z nadzvočno hitrostjo, Žanet samo omeniš trgovino, nakupe in si njen. Poklicala sem jo in se hahljala ob misli, kako se bo odzvala. Slušalko sem potisnila ob uho in čakala na njen glasen:

"Mačka, glej jo. Kaj bo dobrega?"

Počasi sem črkovala njeno najljubšo besedo:

"N a k u?" Prekinila me je, vsa vzhičena:

"Nakupovanje! Povej kdaj, povej kje, pridem." Zaslišala sem le še znani tup tup tup, očitno je bila zanjo že misel na nakupovanje preveč naenkrat, pa je potrebovala trenutek, da pride k sebi.

Tudi sama sem potrebovala nekaj takih trenutkov nekaj dni nazaj. Med umivanjem zob sem v ogledalu opazila nekaj neverjetnega. Se spomnite prizora iz grozljivk, ko nič hudega sluteča lepotička zapre ogledalo, za njo pa stoji prikazen? Ne, ni bilo to. Bilo je še nekaj hujšega. Vame so zrle tri prikazni. Bile so v obliki belih las. S pinceto sem si potegnila ven prvega. Spominjal je na konjsko grivo. Žimast, bel kot sneg in moj. Imel je še dva bratca. Tudi njiju sem potegnila z glave, poleg pa seveda še nekaj rjavih. S tresočimi rokami sem segla v svoje goste lase, da preverim, ali se zadaj skriva še kakšen. Seveda se je. Zakaj se le ne bi. Saj beli lasje vendar odlično spadajo k širokim bokom im gigantskim stopalom. Preverila sem še zobe, ali se slučajno kakšen maje. Vsaj ti me niso razočarali. Napol objokana sem poklicala Tadeja in z lasom med prsti počasi rekla:

"Kaj držim v rokah?" Pogledal me je bebasto, kot to zna le moški, kadar od njega ženska zahteva, da z enim odgovorom reši svet. Vedel je, da je vprašanje na višji ravni, ni neumen, s helikopterja bi opazil moj srepeč pogled. Sovražil ga je, pomenil je "pazi kaj boš rekel, da ti ne odsekam prstov". Previdno je poskusil:

"Mačja dlaka?" Stresla sem z glavo kot zblaznela ženska in mu dala še eno možnost.

"Pasja dlaka? A sem jo jaz slučajno prinesel v stanovanje? Si zato jezna?" se je revež trudil speljati zasliševanje. Divje sem ga odrinila in poleg na pol kričala:

"Las je! Las! Lanin Las! Pojdi zdaj, da te ne vidim. Poskrbi za Roka, ko se zbudi, potrebujem nekaj časa zase." Res sem ga potrebovala, spreminjala sem se v njegovo mamo. Še malo pa bom nase navlekla pikčast pulover, v trgovini poiskala najgrši predpasnik in si čez lase zavezala vzorčasto ruto. Niso se mi pisali lepi časi. Moj Tadej je bil greha vreden moški, jaz pa propadajoča mama. Kar čutila sem, kako mi telo razpada, potolažili sta me šele vrečka čipsa in velika čokolada z lešniki.