Še vedno smo se sprehajali naokoli z vozičkom, bližali so se topli dnevi in z njimi Rokov prvi rojstni dan. Kakšne procedure okoli tega. Na sprehodu sva s Tadejem pripravljala prave bojne plane, koga povabiti, kakšno torto bi Rok naj imel, katero darilo bi mu bilo všeč. Je lahko torta že čokoladna ali še ne? Sklenila sva, da si lahko privošči košček, a sva bila spet pred dilemo. Domača torta ali tista iz slaščičarne? Navadna ali z risanim junakom? Res se ubogi starši srečujemo s težkimi dilemami. Najbolj smešno pa je to, da je otrokom popolnoma vseeno. Tako zavzeto sva razpredala in občasno povzdignila glas, da sva zaslišala Rokov vzklik "teta, teta", šele ko je zvedava soseda že stala pred vozičkom.

"Miška majhna, kako si? Vidim, da mamica nima težav s tvojim hranjenjem. Kako lepo zalit si," je užalila mojega sina z manekenskimi merami. Rok – debel? To pa že ne! Močno proti! Tudi nisem vedela, da morajo že dojenčki biti popolni, sem do takrat mislila, da je važno, da so zdravi, pa sem se kaže uštela, saj soseda ni odnehala:

"Ja, naša Milica ima pa tako drobceno punčko. Kost in koža, prav srčkan drobižek je. Pa taka raketa, povsod pride in že hodi, pa še enajst mesecev ni stara."

"Lepo zanjo. Zagotovo so starši veseli," se je pošalil Tadej, sama pa sem nekaj momljala skozi stisnjene zobe.
"Pa še kako ponosni. Vaš je pa že skoraj leto star, pa še kar ne hodi? Veste, morate otroku pokazati, kako se to dela. Sam ne bo znal. Primita ga za roke in vodita okoli. Vaja dela mojstra. Od Milice hčerka je bila že od petega meseca v hojici. Še sedela ni dobro, pa je že vozila s hojico naokoli. Veste, kako je bila zadovoljna," je ponosno razpredala soseda. Tadej se ni dal:
"Vsak se odloča po svoji vesti. Midva sva se, da se otroka ne sili z ničemer. Bo že hodil, ko bo pripravljen." Soseda je končno odnehala, a zaključiti je pač morala: "Upam, da imaš prav Tadej. Upam, da se bo Rok vseeno naučil hoje, tudi brez pomoči. No Rokec, pokaži, kako dela muca?"

Rok jo je neumno gledal.
"Kaj pa avto? Kako dela avto?" Rok jo je še bolj neumno gledal.
"Kako dela kuža, Rok?"
"Jadi dadi, bek," je poskusil moj sin.
"Kako pa dela veter?" Rok je pihnil na vso moč in zaprl sosedi usta.
"A saj nekaj pa zna. Bodite lepo in uživajte v sončku!" se je poslovila in odšli smo naprej. Potrepljala sem Tadeja po rami in ga vprašala:
"Od kdaj pa zna Rok pokazati, kako dela veter?"
"Saj ne zna. Sploh ne ve, kaj je veter. Mislim, da je pihnil za hec, slučajno.''

''Roki, pokaži očiju, kako dela muca."
"Mev mev."
"Pa avto?"
"Brum brum."
"Kaj pa kuža, Rok?"
"Ov ov."
"In veter?" Rok pa je samo neumno gledal. Veter? Kakšen veter, kaj sploh to pomeni? Od srca sva se nasmejala in dan je v trenutku postal še lepši.