Bilo bi opravičljivo, če mi tega ne bi že v porodnišnici medicinske sestre pokazale najmanj dvajsetkrat. Preprosto nisem znala, bila sem namreč prepričana, da bom sina polomila. Nisem bila kot tiste sposobne mamice, ki so že ob prvem pestovanju otroka samozavestno nosile naokoli, ga brez težav prislonile k prsim in ga v pol minute previle.

Sama sem v porodnišnici Roka večkrat zapored poskusila dvigniti iz posteljice, preden mi je končno uspelo, brez da bi mi visel z glavo navzdol. Opazovala sem medicinske sestre, kako so ga suvereno previjale. En obrat sem, plenica gor, dvigni noge, plenička počez, zapri, obrat levo, desno, konec. Pri meni pa je stvar izgledala nekako takole: en obrat sem, popravi, obrat nazaj, plenica do polovice dol, obrat levo, obrat desno, plenica dol, dvigni noge, podstavi plenico, otrok se polula na svežo plenico, obriši otroka, obriši previjalno mizo, sleči vsa oblačila, ponovno podstavi plenico, obrat levo, desno, popravi, plenica je obrnjena narobe, ponovi še enkrat, zapri plenico in obleči otroka. Vzdih olajšanja. Potem pa se je tako pokakal in spet znova. Ampak vaja dela mojstra in po dveh mesecih sem bila razen nesrečnega prijema pri krčih, usposobljena do zadnjega detajla.

»Poglej Lana. Bistvo je, da Rok leži na trebuščku, na tvoji roki.«
»Saj to razumem, Meta, samo kako naj ga na roko spravim. Ne morem ga z eno roko potisnit na drugo. Vse lepo in prav, ampak za tak podvig, bi potrebovala tri roke. Najmanj. Otroška sestra pa je to naredila hitreje kot jaz tlesknem s prsti. In ne tlesknem tako počasi.« Končno mi je Meta pokazala, kako si lahko pomagam.

»Otroka položiš na svoje prsi, polsedeč položaj, obraz ima obrnjen naprej. Z eno roko ga samo previdno prestaviš na drugo in to je to.« Šele takrat sem bila končno sposobna izvesti prej nemogoč položaj. Seveda, če otrok prej sedi v naročju, imaš obe roki prosti in je že na pol pripravljen. Pa je le fino, če kdaj poslušaš nasvete koga drugega.

Razložila mi je tudi: »Vidiš, tako lahko otrok podira tudi kupčke. Daš ga na roko in rahlo trepljaš po ritki. Lahko ga daš tudi preko kolena, ali pa ga nasloniš preko rame, samo to ni dobro za vse otroke, posebej ne, če imajo ekstenzijski vzorec. Če ti bo podrl kupček, potem je manjša verjetnost kolik in tudi polivanja. Sama sem ga, ko je bil večji, položila kar na trebušček in je tudi tako brez težav podrl kupček.«

Prvič ko je bruhnil mleko, me je skoraj kap. Polil je ravno po moji zeleni majčki, da sem imela na sredini ogromen madež.
»Tadeeeej! Hitro, hitro pridi! Rok je izbruhal vse, kar je popil,« sem kričala v šoku. Že sem imela v mislih črevesno virozo, dehidracijo in bolnišnico.

»Miška, kje si stala, ko je Bog delil logiko? Naredi mi uslugo, prosim. Vzemi majhno žličko za sladkor. Vanjo nalij mleko do roba. Si? No zdaj pa jo polij po majički. Kaj dobiš?« Rdeča v obraz sem ugotovila, da sem res stala nekje zadaj, ko se je delila logika. Moja majčka je bila enako mokra kor takrat, ko je polil Rok. Nisem vedela, da se tekočina tako vpije in naredi tako velik madež. Zagotovo nam nista pretili ne dehidracija in še manj bolnišnica.