Počasi so bili vsi gostje zbrani. Otroke smo posedli po blazinah, da so se igrali, medtem ko smo se odrasli zapletli v takšne in drugačne pogovore. Predvsem o otrocih, seveda. Tašča je bila začuda dobre volje, držala se je bolj zase, kar mi je več kot ustrezalo. Malo sem pogledovala k otrokom, malo stregla goste in veliko klepetala, bil je res prijeten dan.

Ravno sem spet pogledala proti otrokom, ki so pridno sedeli in se plazili v zanje določenem območju, ko je gospodična Lučka s kung fu zamahom podrla ubogega Roka na tla. Saro je vrglo v zrak od presenečenja in hitro je stekla k mali pretepačici. Poskušali smo jo miriti: "Ne skrbi vendar. Otroci so otroci, se bodo že zmenili. Saj Rok še vedno diha, še zajokal ni." Ni se pustila prepričati. Tudi Lučkin očka Samo je bil jezen nanjo, prisotnim je razložil: "Zadnje čase se to nenehoma ponavlja. Odkar je Lučka v vrtcu, ljudi okoli sebe ščipa, grize, brca in tepe. Nikakor je ne moremo naučiti, da se tega ne počne. Vsak teden sva na zagovoru pri vzgojiteljici zaradi najine razbojnice." Čeprav si katera koli mama težko predstavlja, da bo nekoč njen mali dojenček tepel, grizel in brcal vse okoli sebe, sem v tem letu spoznala, da nas lahko naši otroci presenetijo. Tako negativno kot pozitivno. Vsi gredo čez takšne in drugačne faze in največ kar lahko ob njih storimo, je, da ohranimo mirne živce. Zato ni bilo človeka, ki ne bi razumel Lučke in njenih staršev. Otroke smo pustili, da se v miru še naprej igrajo, se pogovorijo, a jih ves čas opazovali z enim očesom.

Tadej se je za kratek čas poslovil od druščine in s sodelavcem odšel domov po torti. Čez pol ure sta bila nazaj in že od daleč vpila: "Torta, torta! Čas za torto!" Malčki so vriskali. Nekateri, ker so se veselili torte, drugi pa niso imeli pojma, zakaj točno se vriska, so pa kolegialno pomagali. Zbrali smo vse otroke okoli mize, da bi naredili skupinsko fotografijo. Prvi ne bi sedel tu, drugi ne bi sedel na mamičinih kolenih, ampak očetovih, tretji se ne bi slikal, ker se ne mara, četrti je užaljeno tulil, ker še ni bilo torte. Končno smo jih skoraj vse dobili skupaj, na mizo sva s taščo prinesli obe torti in ravno, ko so se zabliskali fotoaparati, so trije od skupno osmih otrok, potisnili prste v torto. Verjetno bi jih še več, pa je vsi niso dosegli. Mamicam je bilo nerodno, vendar smo se vsi iz srca smejali. Pustila sem, da si privoščijo malo sladkih radosti, k sreči nobeden od staršev ni kompliciral zaradi nekoliko sladkorja na tako poseben dan. Rok je sedel ob Lučki na Sarinih kolenih in veselo sledil ostalim otrokom. Pomakal je prste v čokoladno torto, jih veselo mazal po obrazu in poskušal čim več dobiti v usta. Otroci so resnično uživali. Po končanem sladkanju so bili umazani kot prašički, sladkor pa jim je dal dodatno energijo za igro. Večino otrok smo preoblekli, očistili in jih posedli nazaj na blazine. Na mizi je ostalo razdejanje, celo tašči se je zdelo zabavno. Odrasli smo vzeli vsak svojo vilico in tudi sami planili po torti. Kdo bi si mislil, da je tako še okusnejša.

Potem se je Tadej spomnil: "Nisva ga slikala s svečkami." Vsi smo se zasmejali. "Pa naslednje leto."
"Če ne bodo zdaj vsako leto pričakovali enake zabave," je pripomnil Tadej, gostje pa so zopet planili v glasen smeh. Pa tako sem se obremenjevala z videzom torte. Če bi vedela, kaj se bo z njo zgodilo in da je ne bomo niti dobro slikali, me ne bi niti pol toliko skrbelo.

Pripravila sem še karaoke in skupaj smo peli, tako otroci kot odrasli, do večera. Malo plesa, malo hrane, malo zabave in rojstnodnevno praznovanje se je zaključilo. Bilo je čudovito.