»Mami, poglej ga našega junaka!« je natovorjen kot mula skozi taščina vrata stopil ponosni očka. »Ježoš, kako si ti lep, čisto po babici si! Lana! Hudiča, kako si pa oblečena? Hitro si ogrni še bundo, saj boš še zbolela. Mar ne veš, da smrt še šest tednov po porodu leži pod tvojo posteljo!« se je križala tašča in name po vsej sili želela obesiti staro modro bundo.

»Ampak mama Rezika, zunaj je 30 stopinj v senci, ne morem okoli hoditi oblečena kot sredi zime.« se nisem dala, a kot da me ni slišala. Že je tekla v dnevno sobo, kjer je Tadej previjal najinega prvorojenca. Kar slutila sem bližajočo se katastrofo. Njen izraz na obrazu je povedal vse: »Kako malo je oblečen, saj bo še zbolel. Daj še njega bolj obleci, čisto premražen je revež. Pa v jajčki sta ga prinesla, saj si bo hrbtenico zvil. Daj mi ga hitro v naročje, da ga malo pocrkljam. Joj, ti ubogi Rokec moj, kako te imata grdo tvoja starša. A ima mamica dovolj mleka, nekam suhcen izgledaš.« In ga je stiskala k sebi in poljubljala in božala, revež pa je v smrtnem strahu vedno bolj nabiral solzice. Pa kar ni odnehala. Zvijala ga je kot kačo in poljubljala, da je cmokalo daleč naokoli. Končno je bilo tudi za potrpežljivo dete vse skupaj preveč moteče. Začel je najprej nežno, nato pa se je iz malih ustec vsul glasen jok, tašča pa je že vpila: »Lačen je, daj mu jesti. Srček zlati sestradani.«  »Mama Rezika, nahranila sem ga tik preden smo prišli k vam. Joka, ker se je ustrašil,« nisem želela bit nevljudna in je postaviti pred dejstvo, zaradi koga moje dete tako neutolažljivo joka. Srce se mi je trgalo, ko ga kar ni dala iz rok.

Tadej se je nerodno prestopal z noge na nogo in upal, da ne bom preveč jezna. Odločila sem se, da ne bom pokvarila trenutka tašči, vendar prav gotovo ne bom dopustila, da se take zadeve dogajajo še naprej. Otrok je najin, midva skrbiva zanj in nihče mi ne bo očital, da je lačen, sploh zaradi težav z dojenjem, ki sem jih imela. Komaj sem zadrževala solze, saj so me taščine besede, da je Rok lačen, zabolele v dno duše.

Končno je tašča vnuka predala meni in vidno sem si oddahnila. Stopila je do kredence in ven previdno vzela knjigo z naslovom »Otrok v prvem letu življenja«. Iz nje so štrleli rumeni listki za označevanje, zato sem vedela, kaj bo rekla: »Lana, preberi tole. Ne bo škodilo. Označila sem ti pomembna dejstva. Tule piše, da otrok pri treh tednih tehta točno 3.200 gramov, velik pa je 52 centimetrov. Imaš tabelo, samo sledi ji, pa boš vedela, če Roka dovolj nahraniš.«

Šlo mi je na smeh, a sem se trudila ostali resna. Iz zagate je pomagal Tadej: »Mami, Rok se je rodil velik 53 centimetrov, tehtal pa je 3800 gramov. Te tabele so nekam čudne, sploh pa otroci niso statistika in vsak raste po svoji krivulji.« Zmedeno je pogledovala po tabeli, nato pa izustila:

»Potem pa ima preveč gramov, tako tu piše.« Vzela sem knjigo v roke in poiskala letnico izdaje. 1953. Bilo mi je jasno, kje je težava, zato sem previdno poskusila: »Otroci so se včasih rojevali manjši in lažji, danes te tabele nikakor ne veljajo več.« »Kaj želiš povedati Lana? Da zdravniki včasih niso imeli pojma? Da drži samo tisto, kar piše danes? Pa še kako so zdravniki tudi včasih vedeli kaj je prav za otroka! Veliko bolje kot te novotarije. Pa mleko to in mleko ono. Včasih smo jim dali od rojstva kravje mleko, pa so vsi preživeli.« Kadar se tašča spusti v preteklost, je bolje pametno zapreti usta in se umakniti in tudi tokrat nisva s Tadejem naredila nič drugače.

Do konca obiska je pokomentirala še plenice, ki bi ne smele biti tiste za enkratno uporabo, saj so po njenem mnenju tetra plenice dosti bolj prijetne za otroka. Nikakor ni mogla iz svoje kože, zato je na vsak način hotela dokazati, da so tetra plenice in način povijanja iz njenih časov, najbolj udobni za otroka. Dovolila sva. Malo iz radovednosti, malo ker preprosto nisva prepirljivi osebi. Z največjim veseljem je slekla Roku dol pleničko in se začudila, da je v notranjosti suha, saj je bila mnenja, da urin ostane na koži. Zatem je vzela v roke dve tetra plenici. Prvo mu je navila okoli pasu, da je revež izgledal kot kamnita skala, ko pa je navlekla še drugo, je najin Rok negibno obležal. Lahko bi prisegla, da je imel na obrazu izraz začudenja. Potem je ugotovila, da ne more preko bombažne gmote obleči ne bodija in ne hlačk in da otroka ne more kljub velikanskemu trudu stiščati niti v lupinico. Potem se je Rok končno postavil zase in pokazal, da je moški. Obilno se je polulal, da je teklo mimo obeh pleničk po taščini bluzi in hlačah. Rada bi videla junaka, ki se ob tem ne bi na glas zasmejal in res sva s Tadejem bruhnila v nenadzorovan smeh.

»Hudiča, nič ne razumem. Včasih pa ni nič premočilo,« se je poskusila izmotati tašča, a sem jo hitro postavila na realna tla, da je še kako premočilo, samo pozabila je verjetno. Danes imamo zato v ta namen na voljo pralne plenice, ki so sestavljene iz pralne plenice, prekrivnih hlačk in dodatnih vložkov. Tašči seveda nisem izdala kar sem vedela o njih, le tako sva imela možnost, da naju ne nadleguje več s svojo željo po drugačnih plenicah. 

Preden smo se poslovili se je še parkrat prekrižala na račun robčkov za enkratno uporabo, drugače pa smo prvo srečanje v njenem domu opravili presenetljivo dobro. Pričakovala sem še kakšen hujši izpad in tudi Tadeju se je na obrazu videlo močno olajšanje.

»Lepo bodite! Rokec, glej da me boš pogrešal. Pa mamici povej naj vaju bolj oblači. Lana ne pozabi mojih besed! Smrt leži pod tvojo posteljo,« so bile njene besede v slovo, preden je Tadej zaprl vrata njenega stanovanja.
»Uf, Lanči, dobra si. Hvala, ker si bila tiho. Veš, da ne more iz svoje kože. V zahvalo te peljem v trgovino, pa si izberi kaj lepega, midva z malim pa bova ta čas vozičkala naokoli.«