Kako dojenje vpliva na otroka?

Dojenje je eden najpomembnejših trenutkov za dojenčka, saj je to njegova prva izkušnja bivanja v odnosu. To pomeni, da se dojenček prek dojenja uči, kaj pomeni biti z drugim človekom. Ker je človek na drugi strani v primeru dojenja njegova mati, ki ga ima čisto instinktivno neskončno rada, se prek dojenja dojenček tudi uči, kako je videti ljubezen. Ker se dojenčki rodijo z nedokončanimi možgani in se ti v času zgodnjega otroštva intenzivno razvijajo, se ti podatki, ki jih dojenčku daje dojenje, dobesedno vpišejo v njegove možgane. To, kar dojenje dojenčku podari, zaradi te zakonitosti razvoja otrokovih možganov, ostane z njim vse življenje.

Na otrokove možgane blagodejno vpliva že samo materino mleko. Bogato je z omega-3-maščobnimi kislinami, ki dokazano vplivajo na kvaliteten razvoj možganskih celic. Prav tako materino mleko vsebuje kazomorfine, naravne opioide. Zaradi prisotnosti teh substanc dojenje dojenčke in malčke tako učinkovito pomiri. Hkrati pa takojšnja pomiritev, ki jo dojenje nudi dojenčku, njegove možgane uči robustnega odziva na stres. Dojenje in umirjanje z dojenjem torej nikakor ni razvajanje, ampak je na nek način trening možganov, da se naučijo učinkovitega odziva na stres. Posledice tega so vidne vse življenje, saj je bilo na primer s študijami dokazano, da imajo dalj časa dojeni otroci celo otroštvo manj vedenjskih težav, ta učinek pa je opažen tudi takrat, ko ti otroci postanejo odrasli. Pri tem je pomembno povedati tudi, da je učinek toliko večji, kolikor je bilo dojenje daljše.

Dojenje ima številne prednosti ...

To je najboljše tako za mamo kot za otroka. Dojenje deluje preventivno proti mnogim t. i. boleznim sodobnega časa. Pri tem je seveda smiselno pretehtati, ali je problem teh bolezni res sodobni čas ali pa trend preteklih približno 70 let, v katerih je bila stopnja dojenja precej nizka. V zadnjih letih se trend dojenja, tudi krepko po prvem letu, vrača, zato bo zanimivo opazovati, kaj se bo s temi boleznimi dogajalo v prihodnosti.

Ženska, ki je dojila, ima v življenju večjo zaščito pred rakom na dojkah, maternici in rodilih, ki so v resnici tudi med najpogostejšimi rakavimi obolenji za ženske. Dojenje deluje preventivno tudi proti razvoju diabetesa tipa 2, revmatičnega artritisa, kardiovaskularnih bolezni in celo osteoporoze.

Otrok, ki je bil dojen, ima še v otroštvu dokazano manj bolezni zgornjih dihal in gastrointestinalnega trakta. Prav tako dojenje zmanjša obolevnost za alergijami in diabetesom še vsaj do adolescence. Začas dojenja otroka materino mleko ščiti pred mnogimi okužbami, prav tako pa v primeru bolezni dojeni otroci le-te lažje prenašajo. Četudi zavračajo hrano in pijačo, se dojeni otroci v času bolezni povečini še vedno radi dojijo in je dokazano pri njih veliko manj hospitalizacij zaradi dehidracije.

Do kdaj torej dojiti in kaj to pomeni za otroka in mamico?

Dobro je dojiti dokler to ustreza mami in otroku. Za otroka je dojenje razvojna potreba, ki jo sami od sebe prerastejo, povečini tam med tretjim in četrtim letom. Takrat se zaključi tudi ena najpomembnejših etap v razvoju možganov. Nekateri seveda dojenje opustijo prej in nekateri tudi kasneje.

Naloga mater je, da skušajo otrokovi potrebi po dojenju po najboljših močeh slediti. Pogosto slišimo v javnosti mnenje, da je dojenje po prvem letu nekakšna patološka potreba mater. Žal celo nekateri strokovnjaki trdijo tako. Vendar pa je dojenčka v dojenje nemogoče prisiliti – to zagotovo razume vsaka mama, ki je kdaj doživela dojiljsko stavko ali pa kreganje na dojki in pa vsak starš, ki je kdaj izkusil moč otroške besede »Ne«.

Za mame je dojenje po ritmu otroka lahko zelo naporno, zlasti v obdobju poskokov rasti in v primeru nočnega dojenja. Pomembno je, da je okolica do mame naklonjena in ji pomaga. To pomeni, da mame takrat, ko ji dojenje predstavlja izziv, nikakor ne smemo grajati, češ da je itak sama razvadila svojega otroka in da naj že enkrat naredi red. Veliko bolj smiselno je, da ji namenimo kakšno spodbudno besedo ter ji na primer pospravimo stanovanje, prinesemo kak posladek (ali poslanek) in skuhamo kavo.

Ko mama začuti, da bi rada zaključila z dojenjem, tudi potrebuje podporo. Mama, ki želi z dojenjem zaključiti, tega namreč nikoli ne naredi, ker ne bi želela dojiti, ampak ker enostavno ne zmore več tempa, ki ga narekuje otrokova potreba po dojenju. Zato je pomembno, da k njej pristopimo z razumevanjem in pomočjo pri tem, da dojenje spravi v zanjo bolj obvladljive okvirje.

Nekateri povezujejo pozno dojenje z razvajanjem otroka ...

Dojenje ni nikoli razvajanje, kajti dojenje je razvojna potreba otrok. Tega zavedanja v naši družbi še žal ni. Mame, ki svoje otroke dojijo pogosto – kar je povsem normalno – so žal dostikrat žrtve očitkov, da otroke razvajajo. Odzivanje na otrokove potrebe ni nobeno razvajanje, ampak čisto običajno starševstvo. Pri tem, da odzivanje na otrokove potrebe ocenimo kot razvajanje, se je smiselno vprašati, zakaj bi odzivnost in ljubeznivost enačili z razvajanjem. Odzivnost, nežnost in ljubeznivost so nekaj, kar nam v odnosih pripada in dojenje nas to uči od prvega dne življenja naprej.

Nekoč in danes: kaj se je spremenilo? Kakšne so vaše današnje izkušnje z mamicami?

Spremenilo se je predvsem to, da je danes dojenja več. Dejstvo je, da je bilo dojenja mnogo manj že samo 1 generacijo nazaj. Takrat so celo nekateri pediatri priporočali hranjenje z adaptiranim mlekom, češ da je boljše od dojenja. Seveda pa vsaka mama hoče le najboljše za svojega otroka in naše mame niso dojile, ker niso vedele, da lahko dojijo in da je materino mleko boljše od umetnega. Iz tega razloga mame poročajo o tem, da jih starejša generacija pri dojenju pogosto ne razume. Veliko je (dobronamernih) nasvetov, da naj otroka ne dojijo ves čas, da zagotovo nimajo mleka, ker otrok pogosto zahteva dojenje in podobno. Takšna stališča so posledica nepoznavanja dojenja in odraz pomanjkanja podpore, ki so ga bile te ženske same deležne.

Katere so najpogostejše skrbi in težave mamic? Kdaj vztrajati?

Najpogostejše vprašanje, s katerim se mame srečujejo je, zakaj moj otrok joka. Odgovorov oziroma hipotez je potem veliko. Nekateri jok pripisujejo pomanjkanju mleka, premočnemu mleku, vodenemu mleku, … Pri tem je zanimivo, da imamo vedno ideje, ki potrjujejo stališče, da ženski nekaj manjka, da njeno telo ni zmožno ustvariti nekaj tako fenomenalnega kot je materino mleko in da njeno naročje ne more biti dovolj dobro za njenega otroka. Zdi se tudi, kot da jok ne sme obstajati. V resnici pa s samim jokom ni nič narobe, ključno je samo, da z otrokom poiščemo takšen stik, ki ta jok pomiri. Za otroka, ki se doji, je najučinkovitejše, če je ta stik speljan prek dojenja.

Vaša osebna izkušnja …

Mogoče bi izpostavila to, da si o dojenju v času nosečnosti nisem kaj veliko belila glave. Tudi o tem, kako dolgo bi naj dojila, nisem razmišljala. Ker je dojenje na nek način tabu, o njem na sploh ne razmišljamo kaj veliko. Ampak ko pride otrok, enostavno moraš začeti razmišljati tudi o stvareh, o katerih prej nikoli nisi. Dojenje in naša osebna drža do dojenja je pogosto ena taka tema za mame.

V naši družbi o tem zelo malo govorimo o pomenu dojenja in tudi dojenje ni nekaj, kaj bi človek pogosto videl. Večina mater v sodobnem svetu na primer ne vidi dojenja, dokler same ne dojijo. 

Kar se je potem zgodilo meni, v praksi pa vidim, da gredo skozi isto tudi mnoge druge mame, je to, da te stik z otrokom odpre razsežnostim, ki jih nikoli prej nisi poznal. In ker sem na tej poti odkrivanja dojenja videla, koliko nepoznavanja in nerazumevanja je še prisotnega v družbi, sem se odločila napisati priročnik Dojenje po prvem letu. Zato, da bi družba začela bolj razumevati čustvene vidike dojenja in pozitivne psihološke posledice le-tega ter zato, da bi mame, ki dojijo tudi po prvem letu, končno dobile eno uradno potrditev, da delajo nekaj dobrega za svojega otroka.