V prvih šestih mesecih se vsi dojenčki oglašajo enako. Vseeno je, ali so iz Evrope, Azije ali Afrike, vsi na enak način grulijo. Vsi dojenčki eksperimentirajo z enakimi in nepovezanimi glasovi. To velja tudi za gluhe otroke. Prvo oglašanje pa nima nobene povezave s spodbudo staršev. Ali bi se ti ukvarjali z njimi ali ne, bi se otroci začeli tako oglašati.

Po prvih šestih mesecih pa dosežejo nov mejnik, postanejo občutljivi za ritmične značilnosti različnih jezikov. Raziskave kažejo, da se otroci že dobro spoznajo na svoj jezik pri starosti enega leta.
To so znanstveniki ugotovili tako, da so posneli čebljanje enoletnikov v Franciji. Čeprav ni bila pravilno izgovorjena niti ena beseda, so z lahkoto ugotovili, da ti otroci prihajajo iz Francije!

Že novorojenček ima vso zapleteno anatomijo, ki je potrebna za ustvarjanje glasov, vseeno pa traja dobro leto, da ti organi dovolj dozorijo in otrok lahko začne izgovarjati besede na smiseln način.

Grlo je ob rojstvu dolgo in široko približno dva centimetra, kar je tretjina odrasle velikosti. Je visoko v vratu in se z rastjo otroka počasi spušča.

Glasilke novorojenčka merijo približno štiri milimetre in ob normalnem dihanju zračni tok ni dovolj močan, da bi ju zanihal in ustvaril zvok. Kadar pa je izdih močnejši, se mišice v grlu napnejo, zmanjšajo velikost odprtine med glasilkama, zato ju iztisnjen glas zatrese in ustvarijo se glasovi.
Pri majhnih otrocih tudi ni razlike med dečki in deklicami. Po tretjem letu starosti pa se pri dečkih podaljšajo in zadebelijo. Prav tako se podaljša in poveča grlo. A spremembe vseeno niso izrazite vse do pubertete.

Lastnosti glasu so odvisne tudi od ustne votline, nosu, obnosnih votlin, žrela in prsnega koša. Oblika teh votlin da glasu za vsakemu posameznika značilno kakovost in resonanco.

Takoj po rojstvu, ko otrok prvič zajoka, uporabi svoji glasilki. V prvih tednih življenja je jok edini zvočni signal. Starši pa kmalu prepoznajo različne načine joka. Ti se razlikujejo po tem, kaj otrok potrebuje tisti hip.

V prvih mesecih življenja je potreba po gruljenju in čebljanju prirojena. Za razvoj pravega jezika pa sta potrebna učenje in pozorno posnemanje.