BAA (breastfeeding aversion and agitation): odpor do dojenja in vznemirjenost

Vsiljive misli in neprijetni občutki

Znano je, da se v času zgodnjega materinstva ali natančneje v prvem letu po porodu rade pojavljajo vsiljive misli, a zdi se, da so pri pojavu odpora do dojenja zelo specifične. Pogosto namreč vključujejo željo po prenehanju dojenja, občutek ujetosti in utesnjenosti ter nenadne nagibe, da bi med dojenjem otroka uščipnili ali kako drugače vznemirili, da bi prenehal sesati. Tovrstne misli običajno izginejo, ko otrok ni več pristavljen ali se preneha dojiti. Misli pogosto spremljajo tudi neprijetni občutki, kot so jeza ali bes, vznemirjenost, gnus, razdražljivost, sram in krivda. Spremljajoče telesne senzacije pa so pogosto srbenje kože, mravljinčenje in ježenje.

Znano je, da se fenomen odpora do dojenja pojavlja v različnih stopnjah in trajanju – torej v spektru, ki se zelo razlikuje od matere do matere, pa vendar so si občutki in misli, ki jih opisujejo ženske, zelo podobni, uporabljajo celo enake fraze. 

"Vse, o čemer zdaj razmišljam, je beg, ko se bo želel dojiti."

"Počutila sem se tako jezno, nervozno, da sem komaj čakala, da ga odstavim."

"Ko se je moj otrok dojil, sem bila tako razdražena. Morala sem prekiniti, ni šlo drugače." 

"Od dojenja se mi je ježila koža. Ko da bi imela tisoče mravljincev." 

"Niti trenutka nisem več zdržala z otrokom na dojki."

Sram, krivda in slaba vest

Zaradi negativnih misli in neprijetnih občutkov matere čutijo veliko krivde in sramu. Mnoge o tem nikoli ne spregovorijo z nikomer, zato se pogosto borijo z notranjim konfliktom, ki se kaže kot želja po dojenju, a hkrati tudi odpor. Če je ta zelo intenziven, nekatere ženske otroka prenehajo dojiti, kar prebudi občutke krivde in misli, da otrok zaradi nje trpi, da ni dovolj dobra mama in da otroku odreka dojenje. 

Je fenomen odpora do dojenja (BAA) podoben disforiji ob refleksu praznjenja dojke (D-MER)? 

Da, a le v doživljanju negativnih občutkov med dojenjem. Matere, ki doživljajo odpor do dojenja, pogosto čutijo izrazito željo, da bi otroka preprosto odstavile z dojke, ta odpor pa ne popusti, vse dokler otrok ne preneha s hranjenjem. To pa se precej razlikuje od disforije ob refleksu praznjenja dojke, pri kateri pa gre le za kratkotrajne neprijetne občutke (žalost, razdražljivost ali nervoza) tik pred in po začetku sproščanja mleka. Ti občutki za razliko od odpora do dojenja po nekaj minutah minejo. Če torej poenostavimo – odpor do dojenja traja ves čas, ko je otrok na dojki, disforija ob refleksu praznjenja dojke pa običajno le nekaj minut. 

Kaj naj bi povzročalo odpor do dojenja? 

Hormoni: Nekatere matere odpor do dojenja lahko povežejo z menstruacijo (celo ovulacijo) in jo nekaj dni vsak mesec uspešno obvladujejo, ko prepoznajo vzorec in ozavestijo, da bo to minilo. To kaže, da bi lahko bil pri nekaterih ženskah vzrok hormonske narave, torej podobno kot predmenstrualni sindrom.

Dinamika dojenja: Mnoge ženske opisujejo, da občutijo odpor, ko je njihov dojenček že nekoliko starejši in še vedno ohranjajo dojenje na zahtevo. Razlogov za to je več, najpogostejši pa je prav ta, da težko postavljajo meje otroku oziroma da mu težko odrečejo dojenje.

Pomanjkanje spanja in časa zase: Pomanjkanje spanja lahko prizadene na več načinov, med drugim povzroča tudi kronične bolezni in depresijo. Raziskave kažejo, da so matere, ki so trpele pomanjkanje spanja, pogosteje doživljale odpor do dojenja. Podobno velja tudi za matere, ki jim je primanjkovalo časa zase.

Telesni stik: Nekatere matere opisujejo tudi preobremenjenost zaradi nenehnega fizičnega stika s svojim otrokom in nezmožnost preživeti čas ločeno.

Izkušnja travme: Obstaja domneva o povezavi med preteklo travmo matere in odporom do dojenja, a za konkretne zaključke so potrebne nadaljnje raziskave. 

PREBERI ŠE: Kaj je disforija ob refleksu praznjenja dojke?

Ni še dovolj raziskav, da bi vedeli, koliko doječih žensk izkusi odpor do dojenja, zakaj jih prizadene in kaj lahko storijo glede tega. Splošna priporočila strokovnjakov so, da kombinacija uravnotežene prehrane, spanja in družinske podpore v veliko primerih pomaga doječim materam nadaljevati z dojenjem kljub odporu. Priporoča se tudi dojenje s ščitnikom za bradavice, dodajanje magnezija in vitamina B12 v prehrano matere in zadostna hidracija. Med dojenjem se svetuje tudi tehniko kognitivne motnje, pri kateri se ženska zamoti z drugim opravilom (npr. stiskanje žogice za stres ali branje). Če so občutja težja, pomaga tudi pogovorna terapija in podpora ostalih mamic. Pri večjih otrocih, ki se še vedno dojijo, pa se priporoča hranjenje z izčrpanim mlekom ali razmislek o prenehanju dojenja. Ker gre za občutljivo temo, je seveda to odločitev doječe ženske.  

Viri: BreastfeedingAversion / VeryWellFamily