Pozorni moramo biti že na novorojenčkovo okolje. V prvih dneh mora ostati otrok kolikor je le mogoče v stiku z materjo. Njegove oči so sijoče in vedoželjne. Nedavna študija pa je pokazala, da na otrokove oči ne vpliva samo svetloba. Otrok namreč ni pasiven v sprejemanju vtisov, ampak jih tudi sam aktivno išče. Opazi vse v svojem vidnem polju in izkušnja kaže, da vse tudi "vsrkava".

Že v najzgodnejšem obdobju si otrok s pomočjo drugih ustvari osebne značilnosti, ki ga za vedno zaznamujejo – jezik, religijo, raso, poreklo. To je njegov način prilagoditve na svet, v katerem se je znašel. V tem prilagajanju je srečen, njegov um pa dozoreva. V preteklosti so zaradi telesne higiene otroka osamili, kakor da bi bil bolan. Ostajal je sam. Namesto da bi čim več časa preživljal z mamo, je bil v družbi dojilje, pogosto zaprt v voziček, od koder ni mogel videti, kaj se je dogajalo okoli njega. 

Moramo vedeti, da lahko to vpliva na otrokovo duševno življenje. Sodobna opažanja in raziskave pomagajo spoznati, da otroka takoj, ko gre lahko ven, vzamemo s seboj in mu pustimo, da opazuje svet okoli sebe. 

 Okolje igra pomembno vlogo

Če hočemo otroku dobro, ga moramo imeti pri sebi, da lahko vidi, kaj delamo in sliši, kaj govorimo. Čeprav zavestno ne bo razumel, kaj se okoli njega dogaja, si bo vendar ustvaril podzavestni vtis o dogajanju in to mu bo pomagalo pri osebni rasti. Ko otroka peljemo ven, ne vemo zagotovo, kaj ga bo najbolj pritegnilo, zato je zelo pomembno, da ga čim več opazujemo. Nujno je, da trdno verjamemo, da se otrok življenjsko prilagaja okolju in da mora biti zato z njim v dobrem stiku. Če mu tega ne omogočimo, se bomo morali v prihodnosti soočiti s težavami.

Mati in otrok sta eno

Skoraj v vseh deželah otrok spremlja mater, kamor gre. Otrok in mati sta neločljiva. Skupaj sta zunaj, mati govori, otrok posluša. Če je mati na tržnici, je otrok zraven, sliši in vidi, kaj se dogaja. Tako je ves čas, dokler mati doji, kar je tudi razlog za tesno povezanost. Ker mora mati svojega otroka dojiti, ga ne more pustiti samega.

Različne rase in nošenje otrok

Velika skupina, narod ali rasa imajo svoje značilnosti pri tem, kako nosijo dojenčke. Tovrstna raziskava je ena najbolj zanimivih v moderni etnologiji.

Skoraj povsod po svetu matere položijo otroka v majhno posteljico ali večjo vrečo. Ne nosijo ga po rokah. V nekaterih deželah otroka z zankami pritrdijo na kos lesa (ki ga seveda primerno mehko obložijo) in ko gre mati na delo, si ga zadane na ramena. Nekatere si otroka obesijo okoli vratu, druge ga nosijo na hrbtu, nekatere ga prenašajo v majhnih košarah. V vseh deželah so matere našle način, da otroka nosijo s seboj.

Da bi lahko neovirano dihal in ne bi bilo nevarnosti zadušitve, kadar je otrok z obrazom obrnjen proti materinemu hrbtu, poznajo posebne varnostne ukrepe. Japonnke, na primer, otroka nosijo tako visoko, da je njegova glava nad rameni matere. To je tudi razlog, da so prvi popotniki Japoncem rekli "dvoglava rasa". V Indiji otroka nosijo na bokih, Indijanci si ga ovijejo okoli hrbta v nekakšno zibko, tako da je s hrbtom obrnjen proti hrbtu svoje matere. Posluša ljudi na ulici,  trgu, vidi vozove in živali. Stvari se mu vtisnejo v spomin, čeprav še ne ve za njihova imena.

Manj joka

Znanstvene raziskave so pokazale, da malčki, ki z materjo hodijo naokoli, jokajo le tedaj, ko so bolni, lačni ali kaj podobnega. Včasih sicer zaspijo, jokajo pa nikoli. Če gledamo fotografije, ki so jih posneli z namenom dokumentirati družbeno življenje nekega naroda, ne bomo nikjer opazili, da bi otrok na sliki s svojo materjo jokal.

Pač pa obstaja problem joka v zahodnem svetu. Način nošenja otroka, ki smo ga opisali, naravno in nezavedno uporabljajo v mnogih deželah, mi pa ga moramo šele zavestno dojeti, osvojiti in se zanj odločiti.

Svoje mnenje lahko zapišete na forum.