O pomenu gibanja za plod, novorojenčka, dojenčka in malčka smo se pogovarjali s Tatjano Gradišnik iz Gibanja, kjer deluje skupina strokovnjakov s področja fizioterapije.

Kako pomembno je gibanje za otroka, ko se razvija v maternici? Kako na to vpliva materin način življenja - športne dejavnosti, prehrana, morebitne razvade ali odvisnosti?

Vsak zarodek ima v svojem dednem material zapisan primarni motorični program, ki ga podeduje po starših. Med razvojem v maternici se prične plod gibati že zelo zgodaj (v prvi tretjini nosečnosti), vendar je to gibanje zelo stereotipno in primarno. Kljub temu pa je gibanje ploda zelo pomembno, saj z njim odkriva samega sebe, svoje trenutno okolje in na ta načim priliva senzorne (čutne) informacije v svoj razvijajoči se živčni sistem. Že v maternici se namreč v centralnem živčnem sistemu (možgani in hrbtenjača) vzpostavljajo določene povezave med živčnimi celicami (sinapse), na katerih temeljijo tako gibanje kot tudi spomin, kognicija, čustvovanje, …

Zdrav način življenja matere na vzpostavljanje sinaps nima pomembnega vpliva, vsekakor pa vpliva na kvaliteto in količino kisika, ki ga plod dobiva preko materine krvi. Bolj kot je mati v nosečnosti zdrava in aktivna, večji in boljši je pretok krvi in na ta način boljša preskrba s kisikom ter preskrba s hrano celic zarodka. Ni priporočljivo, da se začne mati v nosečnosti ukvarjati z novim športom ali pa pretirava v športnih aktivnostih, priporočljivo pa je, da se primerno in kvalitetno giblje v okvirih kot pred nosečnostjo (govorimo o športnih aktivnostih, ki so priporočljive za posamezna obdobja nosečnosti).

Običajno smo z novorojenčkom zelo previdni, morda celo pretirano zaščitniški in si z njim marsičesa, kar bi bilo morda priporočljivo za njegov gibalni razvoj, ne upamo početi. V nekaterih kulturah novorojenčke še danes povsem na tesno povijejo, da se ne morejo premikati... Kakšno ravnanje je torej zanje najbolj priporočljivo?

Nevrofizioterapevti smo pozorni tudi na stimulativno okolje, v katerem otrok živi. Na žalost opažamo, da starši v dobronamerni in zaščitniški veri otroka pogosto preveč nosijo in varujejo in mu na ta način odtegnejo stimulativno okolje. Če je otrok večji del dneva v varnem zavetju starševih rok, ne bo imel priložnosti za odkrivanje svojega okolja in telesa ter se tako njegov osnovni motorični program ne bo imel priložnosti razvijati. Tako pogosto slišimo, da so nosečnost, porod in prvi meseci novorojenčkovega življenja potekali brez težav, sedaj pa otrok ne zna sedeti. V takih primerih običajno odkrijemo, da ni bilo rizičnih dejavnikov, ki bi okvarili ali poškodovali centralni živčni sistem, ampak da so otroku v prvih mesecih življenja le odtegnili stimulativno okolje.

Kako pa pomagate prezgodaj rojenim otrokom, otrokom z ob- ali poporodnimi poškodbami, prirojenimi napakami? Najbrž je zelo pomembno, da starši in zdravniki take primere pravočasno prepoznajo in ukrepajo?

Do lažjih ali težjih oblik neprimernega motoričnega vedenja novorojenčka ali otroka lahko privedejo različni vzroki. Kadar govorimo o poškodbah centralnega živčnega sistema (poškodbe, pomanjkanje kisika v možganih, huda obolenja matere ali otroka) ali o dednih in kromosomskih napakah, lahko govorimo tudi o težjih oblikah nevrološke simptomatike (močno znižan centralni tonus, močno povišan tonus na udih, nezmožnost sledenja predmetom in odsotnost očesnega kontakta, stereotipna gibanja, prisotnost primarnih motoričnih refleksov, kadar bi ti že morali izzveneti, neprimerno socialno obnašanje in zaostanek v kognitivnem razvoju ter različne oblike mentalne prizadetosti). V takih primerih je potrebno v obravnavo otroka vključiti več strokovnjakov z različnih področij medicine in rehabilitacije, da opravijo primerno diagnostiko in terapijo.

Kadar pa gre za lažje oblike rizične nevrološke simptomatike (rahlo znižan centralni tonus, rahlo povišan tonus na udih, blaga asimetrija telesa, blag ekstenzijski vzorec, blag zaostanek v motoričnem razvoju, ki se kaže npr. kot stiskanje pesti ves dan, neprimerno obračanje na oba boka in na trebušček ter nazaj, nesimetrično in hipotono sedenje, plazenje, vstajanje, stoja in hoja, ki jo otrok usvaja počasneje kot njegovi vrstniki), pa je obravnava otroka hitrejša in ne zahteva veliko strokovnjakov.

V takih primerih lahko otroka vodimo ali učimo z ustreznim ravnanjem (angleško handling), da razvije potrebne veščine kot so npr. plazenje in samostojno vstajanje ter stoja brez opore, tako da bo lahko v primernem časovnem okviru shodil in bo sledil sovrstnikom. V posameznih primerih je potreben le nekajkraten obisk pri nevrofizioterapevtu, ki otroka oceni in starše nauči ustreznega ravnanja z malčkom. 

Danes se večina ljudi veliko premalo giblje, nekateri starši pustijo dojenčke dolgo ležati v posteljici ali sedeti v stolčku oz. vozičku. Ko so večji, pa spet sedijo pred TV sprejemnikom ali računalnikom. Se premalo gibanja, še posebej v naravi, že pozna na novih generacijah otrok in kako?

Vsekakor se premalo gibanja tako v zgodnjem obdobju življenja kot tudi v kasnejših obdobjih že pozna na novih generacijah otrok. Če se otrok ne giblje dovolj, ne bo razvil potrebnih motoričnih veščin, ki bi ga v kasnejših obdobjih življenja zavarovale pred posameznimi poškodbami (so bolj štorasti in nevešči). To negibanje ali premalo gibanja v vseh obdobjih otrokovega razvoja (motorično se razvijajo do sedmega leta starosti, kasneje pa pridobivajo nove veščine, večjo mišično maso in hitrost, moč, vzdržljivost) se odraža v slabši drži naših otrok, večjemu številu skolioz in nepravilno razvitih hrbtenic, povečani telesni teži in zelo pogostih bolečinah v križu celo med osnovnošolskimi otroki (na to vpliva tudi vedno večji stres, ki ga doživljajo v izobraževalnem sistemu). 

Kaj bi svetovali mladim staršem, kako naj že od malega ravnajo s svojimi otroki in jih pravilno usmerjajo, da se bodo zdravo razvijali?

Osnovni motorični program vidimo v gibanju novorojenčka, ki zeha, požira, poišče bradavico mamine dojke za hranjenje, se preteguje, joče, odpira in zapira oči, obrača glavo levo in desno, izteguje in krči svoje ude. Med tem nenamernim gibanjem udov dojenček v nekem trenutku prime ali se dotakne nekega predmeta. Od tega predmeta dobi senzorni (čutni) priliv nazaj v možgane, kar izzove določen občutek, ki si ga želi ponoviti. Ponovno nekontrolirano maha po zraku in nenadoma se ponovno naključno dotakne tega predmeta. To ponavlja, ponavlja in ponavlja.

Na ta način začne novorojenček ustvarjati referenco pravilnosti gibanja, ki zanj pomeni, da se dotakne želenega predmeta. Tako se novorjenček in kasneje dojenček uči poseganja po predmetu, držanja predmeta, obračanja na oba boka, na trebušček, kontrole glave, ipd. Primerno stimulativno okolje in vzor staršev je najprimernejša spodbuda za zdrav gibalni razvoj vsakega otroka.

V obdobju malčka in osnovnošolca je pomembno, da otroka vodimo na telovadbo in ga spodbujamo, da razvija različne motorične veščine. Naj vas ne ustavi dejstvo, da si malček vsake toliko časa premisli in noče več trenirati rokometa, ampak bi bil raje tenisač ali kaj podobnega. V okviru svojih  zmožnosti mu dovolite raziskovati njegove motorične talente, ga v tem podpirajte in spodbujajte, saj bodo odraščajoči otroci slej kot prej prosti čas raje preživljali pred televizijo ali pa pred računalnikom, kot pa da bi se gibali.

Če je bil otrok še kot malček navajen več gibanja in je v tem obdobju pridobil kakršno koli gibalno strast, je v kasnejših letih ne bo kar tako zanemaril. Zdravilni učinki gibanja pa niso le telesni, ampak tudi psihološki, česar vsekakor ne gre zanemariti.