Kakšni so znaki hipertonije?

Glede na povečano mišično aktivnost se znaki hipertonije kažejo kot pretirana in neusklajena aktivnost, ki prevladuje v določenih mišicah. Običajno gre za pretirano aktivnost v mišicah spodnjih in/ali zgornjih okončin, odvisno od vzroka. Pri resnejših okvarah običajno prevladujejo vzorci povečane aktivnosti v ekstenzijskih mišicah (iztegovalkah), notranjih rotatorjih (obračanje okončin navznoter) in adduktorjih (mišice, ki delujejo pri premikanju zgornjih in spodnjih okončin k telesu oziroma k sredini).

Mnogi hipertonijo pripisujejo le nedonošenčkom, otrokom s posebnimi potrebami. Po drugi strani pa nekateri starši pripovedujejo, da je njihov otrok zelo napreden, da že pri treh mesecih samostojno sedi, vendar se kasneje ugotovi, da gre za hipertonijo. Kateri otroci jo pravzaprav imajo? S čim je povezana?

Če govorimo o hipertoniji, moramo ločiti vzroke za njen nastanek. Običajno je hipertonija sama po sebi kot primaren problem zelo redka. Večinoma pri dojenčkih najprej opazimo hipotonijo (znižan mišični tonus), iz katerega se kasneje nadgradi hipertonija. Pri dojenčkih, ki nimajo nekih hujših vzrokov (kot so možganske krvavitve, pomanjkanje kisika …), se kot posledica hipotonije in nezadostne stabilnosti v trupu razvije večja mišična aktivnost v ramenskem obroču, medeničnem obroču, zgornjih in spodnjih okončinah. Ni nujno povsod, običajno bolj v enem predelu. Ta povečan tonus je posledica tega, da si otrok s tem zategovanjem mišic (npr. ramen ali nogic) gradi stabilnost, na račun pomanjkanja te stabilnosti v trupu, kar pa je posledica primarno znižanega mišičnega tonusa v trupu. Na tak način povečan mišični tonus se lahko odpravi oziroma zmanjša, saj vzrok ni možganska poškodba. Pri možganskih poškodbah nedonošenčkov, dojenčkov, pa primarno prav tako lahko opazimo zmanjšan mišični tonus, na katerega se potem nadgradi povišan mišični tonus. Bolj ko se dojenček razvija in ko je prisotno več gibanja, bolj se začne povečevati mišični tonus v prej omenjenih mišicah. Razlika je v tem, da gre pri možganski poškodbi za okvaro zgornjega motoričnega nevrona in ni prisotne kontrole nad usklajevanjem enih in drugih mišičnih skupin, ki so zadolžene za izvajanje določenega giba. Bolj ko je dojenček aktiven z ''napačnimi'' vzorci gibanja, bolj se mu povečuje tonus. Razvojno-nevrološka obravnava (nevrofizioterapija) je še posebej pri teh dojenčkih ključnega pomena, saj z njo poskušamo vplivati na vzpostavljanje novih možganskih poti in povezav, da z njimi nadomestimo okvarjen predel.

Če opazimo znake, za katere sumimo, da gre za hipertonijo, je dobro, da otroka pregledata pediater in fizioterapevt? Je potrebno, da otroka odpeljemo tudi na pregled v razvojno ambulanto?

Vsekakor je najprej potreben pregled pri pediatru, ki se odloči, kako naprej. Vendar naj poudarim, da se po Sloveniji celoten postopek malo razlikuje. Večinoma pediatri napotijo otroka naprej v razvojno ambulanto, kjer ga pregleda še razvojni pediater. Na podlagi tega se odloči, ali ga bo napotil naprej na razvojno-nevrološko obravnavo (nevrofizioterapijo) ali ne. Ponekod pa pediater takoj svetuje fizioterapijo. To je odvisno od organizacije posamezne službe. V vsakem primer, če sumimo na težave, je dobro, da otroka pregleda še nekdo, ki se malo bolj spozna na razvoj in z njim povezane težave.

Se z določenimi vajami in ustreznim/pravilnim ravnanjem lahko izboljša dojenčkov razvoj?

Če govorimo o povečanem tonusu brez kakšnega hujšega vzroka za to, se pravi, da si otrok s tem samo išče stabilnost zaradi primarno znižanega tonusa, potem se to običajno lahko popravi. Treba je zavreti in preprečiti fiksacije in hkrati graditi tonus in delati na trupu. Ko bo otrok v trupu dovolj stabilen, fiksacij drugje ne bo več iskal. Kadar pa gre za možganske poškodbe (krvavitev, pomanjkanje kisika …), je pomen razvojno-nevrološke obravnave še toliko večji. Kot sem že prej povedala, je treba vzpostaviti nove možganske poti in povezave, ki nadomestijo okvarjeno. Treba je preprečevati patološke vzorce gibanja in jih nadomestiti z novimi, pravilnimi vzorci, prilagojenimi glede na zmožnosti posameznega otroka. V kolikšni meri se zadevo lahko izboljša, je odvisno od vrste in obsežnosti same poškodbe in pa seveda od kakovosti terapij, ki jih je deležen otrok. Pri vsem skupaj imajo veliko vlogo starši, ki so tisti, ki z otrokom preživijo največ časa. Zato je potrebno veliko sodelovanja in pogovora tudi s starši, ki se velikokrat znajdejo v hudih stiskah, čeprav tega velikokrat niti ne pokažejo. Nasvete za pravilno ravnanje z dojenčkom in kasneje otrokom je treba dati vsem staršem, tistim z manj in tistim z bolj resnimi težavami. Kar pa se mi zdi najbolj pomembno, je to, da ne obsojamo staršev, če se naših nasvetov kdaj ne držijo oziroma jih ne upoštevajo. Biti moramo življenjski in se kdaj pa kdaj postaviti tudi v vlogo staršev. Vedno v vsakem trenutku in povsod je pač nemogoče upoštevati vse nasvete, ki jih dajemo strokovni delavci in se moramo zavedati, da zaradi tega starši niso slabi starši. Včasih preprosto ne gre, pa tudi če se še tako trudijo. In če pokažemo, da staršem zaupamo in jih ne obsojamo, dobimo od staršev veliko več informacij in zaupanja, kar pa je ključnega pomena za dobro sodelovanje in napredovanje otroka.