Gibanje je del živčnega sistema

O mišicah razmišljamo kot o organih, ki jih uporabljamo izključno za dosego telesnega zdravja, vendar je to zmotno razmišljanje. Mišični sistem uporabljamo zato, da bi pomagal vegetativnemu živčevju. Za usklajenost in koordinacijo gibanja skrbijo možgani. Ljudje se zato lahko izrazijo šele skozi gibanje. Če učimo drugače, potem trdimo, da je človeško telo gmota mišic brez možganov. Umski razvoj mora biti povezan z gibanjem in je od njega odvisen. Če človek ne bi razvijal vseh svojih mišic ali če bi razvil samo tiste, ki so potrebne za težko telesno delo, potem bi tudi njegov um ostal na nižji ravni.

Kozmični načrt

Hoja in ravnotežje se razvijeta pri vseh ljudeh. Zato ju označujemo kot biološka dogodka. Delovanje nog ima nedvomno biološko osnovo in je povezano z razvojem možganov. Po drugi strani pa je človek edini sesalec, ki hodi po dveh nogah in ne po štirih. Ko osvoji ravnotežje, lahko vstraja v težki pokončni drži na dveh nogah. Tega ravnotežja ne doseže z lahkoto. Pravzaprav je to spretnost, za katero je potrebno veliko vaje. Da bi jo lahko obvladal, mora malček na tla postaviti celo nogo. Medtem pa večina živali hodi po štirih nogah in po prstih, kar jim daje še večjo stabilnost. Človeške noge preučujemo s treh zornih kotov. Iz fiziološkega, biološkega in anatomskega.

Uporaba nog

Pri starosti enega leta in pol opazimo, da si malček želi prenašati težke predmete in pri tem ga podpirajo le noge. Noge postanejo njegovo "prevozno sredstvo", ki ga nesejo do dela, kjer lahko opravlja želene aktivnosti in pri  tem uporablja roke. Preden mine eno leto, pride do hitre rasti malih možganov in s tem posebnega organa, ki imajo nadzor nad mišicami, kar malčka drži v ravnotežju. Pri tem ne posredujeta ne inteligenca, niti zavest. Tudi okolje pri tem ne igra nobene vloge. Ukazi prihajajo iz možganov. Psihologi danes trdijo, da otrok osvoji pokončno držo v štirih korakih. Malček najprej sedi, potem se prevali na trebuh in se plazi. Če mu v tem obdobju ponudimo roko, se je bo poskusil dotakniti z rokama, pri čemer pa se bo z prsti nog še vedno dotikal tal. Naslednja faza je "kobacanje", hoja po kolenih in rokah in šele nato bo s pomočjo vstal. Ko otrok stoji sam, ima na tleh celo stopalo. Tako doseže pokončno držo človeka. Shodi pod pogojem, da se česa drži, saj s tem lovi ravnotežje. Ko ne potrebuje več pomoči, doseže veliko neodvisnost, saj hodi sam.

Hoja je sprva počasna in nezanesljiva

Pri eno in polletnem otroku opazimo, da s težavo ohranja ravnotežje. Poskuša premagovati ovire in uživa v plezanju. Stvari se ne oklepa več zaradi ravnotežja, ampak zato ker jih skuša doseči in raziskovati. Šele ko otrok zna hoditi, se počuti močnega. Začne z opazovanjem ljudi okrog sebe in jih skuša oponašati. Pri letu in pol malček posnema druge zaradi njegove notranje potrebe in ne zato ker bi mu to nekdo ukazal.

Napaka, ki jo delajo starši

Ker ima večina staršev svojega malčka za krhko bitje, ki ne zmore naporov, mu hojo navadno olajšajo z vozički. Običajno to naredijo zato, ker nimajo časa, da bi otroka čakali, ker je njegova hoja počasna in okoli njega neskončno novih stvari, ki jih še nikoli ni videl. Otroci si vse z zanimanjem ogledujejo, staršem pa se mudi. Zato starši malčke običajno nosijo ali jih dajo v voziček, misleč, da mu je potrebno pomagati. Malček pa ne more hoditi zato, ker mu starši tega ne omogočijo. Pri tem mu celo pomagajo in delajo namesto njega. S tem delajo v svoj prid in ne v korist svojega otroka.