Kaj je homeopatija in na kakšen način zdravi?

Homeopatija je dvesto let star empirični in celostni sistem zdravljenja. Uporablja potencirana zdravila, ki so bila preizkušena na zdravih prostovoljcih in se samostojno predpisujejo v skladu s pravilom podobnosti.

Naj pojasnim nekaj omenjenih izrazov. Empiričen pomeni izkustven, potenciran pa se nanaša na poseben način priprave zdravil, značilen za homeopatijo. Zdravilo se serijsko redči, na vsaki stopnji redčenja pa farmacevti, ki homeopatska zdravila pripravijo, raztopino močno pretresejo. Pretresanje je ključna faza postopka, saj daje raztopini moč ali potenco. Vsa homeopatska zdravila so najprej preizkusili na zdravih prostovoljcih. To je bilo prvo sistematično klinično testiranje zdravil v zgodovini medicine in je podobno sodobnemu kliničnemu testiranju.

Pravilo podobnosti (latinsko similia similibus curentur − podobno se lahko zdravi s podobnim ali poenostavljeno klin se s klinom zbija) je bistvena značilnost homeopatije. Po njem je homeopatija tudi znana. Za kaj gre? Homeopatska zdravila med preizkušanjem v organizmu sprožijo določene spremembe ali simptome (znake), ki so simptomi določenega zdravila. Če imamo pred seboj bolnika, ki ima prav takšne simptome, mu predpišemo to zdravilo. Če ima  bolezen ali več bolezni hkrati, ki je (so) še na funkcionalni ravni, ga bomo po vsej verjetnosti pozdravili.

Na kakšen način zdravi?

O tem ne vemo prav veliko, vendar pa to zdravnikov homeopatov ne ovira. Za nas je najpomembnejša uspešnost zdravljenja. Sicer pa poznamo podobne primere tudi v uradni medicini. Acetilsalicilno kislino, bolj znano kot aspirin, so uporabljali tri četrt stoletja, ne da bi vedeli, kako deluje. To pa seveda ni edini primer.

Kakšna so torej homeopatska zdravila?

Naša zdravila so res izjemno razredčena. Morda zato nekateri homeopatijo podcenjujejo, a ker so na vsaki stopnji razredčitve močno pretresena, so tudi zelo potentna ali močna. Homeopatija je izkustvena medicina in ne teoretična. Učinkovanje homeopatskih zdravil se v praksi potrjuje že dvesto let. Zato vemo, da homeopatsko zdravljenje resnično učinkuje. Imamo pa več oblik zdravil – kapljice, kroglice, mazila, celo ampule za injekcije. Sam najraje predpisujem kroglice iz mlečnega sladkorja, ki so prepojene s homeopatskim zdravilom, še posebej za otroke, ker so majhne in sladke in jih zato radi jemljejo. Izhodiščne snovi za pripravo zdravil so večinoma iz rastlinskega, živalskega, mineralnega sveta. 

Dejali ste, da vaši nasprotniki homeopatijo podcenjujejo. Zakaj?

Nasprotniki nam oporekajo učinkovitost, ker so snovi tako razredčene, da po njihovem mnenju ne bi smele delovati in da so to zato namišljena zdravila, placebo. Toda iz že omenjenih dvestoletnih izkušenj vemo, da homeopatska zdravila delujejo. Kako? Po zaužitju homeopatskega zdravila se v telesu sproži proces homeostaze (ustvarjanje ravnotežja), ki se nemalokrat začne s t. i. prvim poslabšanjem. Pri tem se simptomi, ki jih bolnik že ima, lahko najprej celo poslabšajo, temu pa sledi izboljšanje. Če bi bil to le učinek placeba, se ne bi stanje nikdar najprej poslabšalo, ampak nasprotno, izboljšalo.

Po drugi strani pa so naši bolniki na začetku nemalokrat zmerni skeptiki in zato ne bi reagirali na učinek placeba. Prvo poslabšanje jih preseneti in pozneje, ko se na svoji koži prepričajo o pozitivnih spremembah zdravstvenega stanja, začnejo homeopatiji zaupati. Glede na to, da homeopatska zdravila lahko zdravijo dojenčke, živali in celo rastline, nedvomno dokazujejo, da so daleč od placeba. Tudi dejstvo, da se je homeopatija uveljavila v 19. stoletju z uspešnim zdravljenjem infekcijskih bolezni, kot so kolera, tifus, rumena mrzlica, griža, davica, oslovski kašelj itn., negira hipotezo o učinku placeba. V Indiji, kjer država podpira homeopatijo, zdravijo homeopatsko tudi zelo resne bolezni, kot je malarija. Zanjo so izjemni zdravniki homeopati preteklosti, kot je bil ameriški zdravnik dr. James Tyler Kent, govorili, da je z dobrim homeopatskim zdravljenjem praktično stoodstotno ozdravljiva.

Ena dobro odmerjena kroglica lahko naredi tudi čudeže, še posebej v akutni fazi bolezni. Naša psička je imela tako vnet mehur, da je odvajala kri v seču. Samo ena kroglica jo je ozdravila, in to celo v samo pol ure: v tem času se je umirila, nehala je pogosto odvajati vodo, ki od trenutka zaužitja zdravila ni bila več krvava. Ne poznam nobenega drugega zdravila, ki bi bilo sposobno takšnega učinka.

Kako izgleda pregled pri homeopatu?

Pregled pri zdravniku homeopatu naj se ne bi dosti razlikoval od navadnega pregleda pri zdravniku. Bistvo našega pregleda je pogovor, ki traja veliko dlje kot pri splošnem zdravniku. Pridobiti želimo čim več uporabnih podatkov. To pa zato, ker vsakemu bolniku predpišemo individualizirano zdravljenje, ne glede na to, da smo morebiti poprej bolniku s podobnimi težavami že predpisali drugo zdravilo. To je tudi največja razlika med homeopatijo in uradno medicino. Torej, če imamo bolnike z isto diagnozo, še ne pomeni, da damo vsakemu enako zdravilo. Vsak lahko dobi popolnoma drugačno zdravilo glede na simptomatiko, ki se pogosto med bolniki z isto diagnozo pomembno razlikuje. 

Kaj vas potem najbolj zanima pri otrokovi bolezni?

Zanima nas vse, predvsem pa kaj bolezenske simptome poslabša ali omili (to so t. i. modalitete simptomov), otrokovo vedenje, psihološko stanje (jezljivost, strah, morebitne fobije, depresija, nemir, ljubosumje, hiperaktivnost, agresivnost, nenavadno vedenje itn.), zanima nas, kako je s potenjem, so izločki smrdeči, kakšne barve so, kako je s spanjem, apetitom, prebavo, občutljivostjo za okolje – zanima nas čisto vse. Nikoli ne vemo, kateri podatek nam bo povedal največ. Iščemo posebnosti bolezenskih stanj, to je bistvo homeopatske anamneze. Kar ima vsak bolnik z določeno diagnozo, ni pomembno. Pomembno pa je vse, kar je nenavadno za posamezno diagnozo. Če se, recimo, bolnik z vnetjem srednjega ušesa bolje počuti na hladnem zraku in se pri tem bolečine zmanjšajo, ali če se bolniku z gastritisom bolečine v želodcu omilijo, ko popije hladno pijačo, je to zelo nenavadno in ključno za predpisovanje zanj najprimernejšega zdravila.

Na prvem obisku otroka tudi opazujete?

Opazovanje je pomemben del anamneze, saj dobimo objektivne simptome. Otroci nam namreč sami ne morejo govoriti o sebi, nekateri starši pa niso zelo dobri opazovalci. Zato so objektivni simptomi pri otrocih pomembnejši kot pri odraslih bolnikih. Opazujemo jih, kako se vedejo, kadar česa ne dobijo, ne dosežejo. Nekateri otroci so zelo prestrašeni in sedijo pri mamici v naročju, drugi pa takoj dirkajo po ordinaciji in vse postavijo na glavo. V ordinaciji namenoma nimam igrač, ker želim videti, kako se otrok vede, kadar se znajde v neprijetni situaciji: nekateri se v obupu vržejo po tleh, drugi mirno čakajo. S tem dobim že nekaj pomembnih podatkov, ki mi koristijo pri homeopatski diagnozi in predpisu.

Ko zberete vse informacije, na podlagi teh predpišete zdravilo. Še vedno pa ni zagotovo, da bo to zdravilo najustreznejše ...

Seveda, šele po odzivu vemo, ali je to zdravilo pravo. Prvo poslabšanje je eno od meril, ki nam pove, da zdravilo učinkuje na pravilen način. Odvisno pa je tudi, kdaj se pojavi; lahko ga sploh ni, lahko je šele po enem mesecu, največkrat pa zagotovo v prvih dveh tednih. In seveda imamo jasna merila, da lahko vrednotimo spremembe po prvem poslabšanju. Ni nujno, da zdravljenje poteka na pravi način. Tudi s homeopatskimi zdravili je namreč možno simptome potlačiti, kar pa ni pravilno zdravljenje. Recimo, če se bolnici z močnim belim tokom, ki je morebiti celo zelo neprijeten (srbi, peče), ta hitro ustavi, pojavi pa se depresija, vemo, da je šel bolezenski proces navznoter oziroma od manj pomembnih organov (genitalije) na najglobljo oziroma najvišjo raven, to je na duševno raven. Bolnica je sicer zadovoljna, da je ne peče več, nam pa zazvoni alarm in takoj ukrepamo.

Torej najprej počakate na morebiten odziv. Kdaj sledi ponoven obisk?

Pomembnejši odziv sploh ni nujen, saj se pri nekaterih bolnikih bolezensko stanje postopno izboljšuje brez opaznega odziva. To je odvisno od bolezni in izkušenj, ki jih imamo. Bolniki so pri meni na kontrolni obisk povabljeni po enem do štirih mesecih. Če pa je bolezen akutna, sem v stiku z bolnikom vsak dan.

Katere so najbolj pogoste težave otrok, ki jih zdravite?

Najbolj pogoste so kronično ponavljajoče se bolezni ušes, žrela, angina, vnetje sečil, spodnjega dela dihal, različne alergije, astma, atopični dermatitis, kronični glavobol, razvojne motnje itn. Veliko je tudi otrok, ki imajo motnje zbranosti in težave zaradi hiperaktivnosti. Tega je pri otrocih zelo veliko. To so stanja, ki se jih homeopatsko zelo lepo pozdravi. Otroci se umirijo in v šoli dobro funkcionirajo. So otroci, ki pozno spregovorijo in se to lahko učinkovito popravi s homeopatijo. Celo pri avtizmu imamo nemalo uspehov.

Kaj pa hujše bolezni, downov sindrom, epilepsija, levkemija?

Pri downovem sindromu gre največkrat za več organskih motenj. Pomagal sem lahko, na primer, deklici s pljučno hipertenzijo, ki se ji je popravila v tolikšni meri, da jo zdaj lahko operirajo, česar prej niso mogli. Levkemija za zdravljenje vsekakor ni lahka bolezen, če pa starši želijo, lahko poleg ustaljenega zdravljenja pomagamo tudi s homeopatskimi zdravili. Ne bi rekel, da se pri hudi epilepsiji ne da pomagati, je pa treba biti realist; huda epilepsija potrebuje veliko časa. A vztrajnost je lahko bogato poplačana.

Veliko staršev ima nemalo težav z otrokovo nespečnostjo. Kje, po vašem mnenju, tiči vzrok in ali lahko pomagate?

V veliki meri je to najprej stvar pravilne vzgoje. Tu permisivna vzgoja odpove. Otroci se zelo hitro navadijo na določen režim. Res pa je, da se starši nemalokrat ne zavedamo, da ga mi ustvarjamo. Če ni jasnih meja, so težave. Pri spanju, na primer, je več težav. Prva je nedoslednost pri večernem obredu: otroci se ne odpravljajo spat vedno ob isti uri. Druga je, da se pred spanjem ne umirijo, po možnosti so pravkar gledali zanje neprimerne oddaje ali obilno večerjali. Pri majhnih otrocih se pogosto dogaja, da gredo starši takoj, ko otrok zajoka, k njemu. Razvije se pogojni refleks in tako postanejo noči bele namesto črne. Otroka je treba umiriti in ga pustiti. Neprespan otrok je v zelo živčnem stanju – zaradi tega tudi težje zaspi, je manj lačen itn. Gre za začaran krog, ki ga je treba presekati z jasnim okvirjanjem. To pomeni: zvečer vedno v posteljo ob isti, dovolj zgodnji uri. Ponoči pa otrok, pri katerem smo se odločili prekiniti pogojni refleks, zelo hitro spozna, da je noč namenjena spanju. Dobro spi in je zjutraj dobre volje, ima dober apetit in se dobro razvija. 

Še nekaj: noč ni namenjena hranjenju in pitju, saj so že nekdaj govorili, "da je boljši span´c kot žgan´c". Tudi zakonska postelja ne spada v repertoar otrok – ta naj ostane staršem. Otrok naj ima svojo posteljo in po možnosti čim prej tudi svojo sobo. Le tako ga bomo vzgojili v duševno zdravega in samostojnega človeka, kar je naloga nas staršev.

Ste morda pomagali kateremu otroku, pri katerem tudi vi niste bili prepričani o uspehu?

Pozdravili smo kar nekaj otrok z avtizmom. Tega sem zelo vesel, saj velja avtizem za uradno medicino za neozdravljivo bolezen. Tudi astma naj bi bila neozdravljiva, upam pa si trditi, da je v otroški dobi praktično povsem ozdravljiva. Podobno velja za epilepsijo. Obstaja tudi veliko drugih težko ozdravljivih bolezni, kjer se je homeopatija izkazala.

Imunski sistem je zapleten. Če je oslabljen, človek zboli. Ga vi lahko pomagate okrepiti?

Moji kolegi, ki se ukvarjajo z uradno medicino, pravijo, da so za vsako vnetje krivi virusi, bakterije ali drugi mikroorganizmi. Zdravniki homeopati menimo drugače. Za to je krivo notranje okolje. Eden od večjih dejavnikov notranjega okolja pa je imunski sistem, ki ni samostojna enota v telesu. Delovanje imunskega sistema je odvisno od duševnega stanja, spočitosti, delovanja drugih sistemov v organizmu (vegetativno živčevje) ... Cilj homeopatskega zdravljenja je vzpostaviti psihofizično ravnotežje. Potem bo tudi imunski sistem dovolj krepak. Tako preprosto je to. S protimikrobnimi zdravili ne bomo pozdravili ponavljajočih se vnetij, saj ne delujejo na odpornost.

Otroci v Sloveniji pojedo zelo veliko antibiotikov. Kaj pravite na to?

Preveč. Ko se začneš zdraviti homeopatsko, ugotoviš, da antibiotikov praktično ne potrebuješ. Zaradi prepogostega jemanja antibiotikov se bakterije selekcionirajo in postanejo bistveno manj občutljive za antibiotike in če se kdaj pojavi hujše stanje, ti niso več učinkoviti. S homeopatskim zdravljenjem pa, na primer, angina ali druga bakterijska vnetja ne predstavljajo večje težave.

Kako je s homeopatskem zdravljenjem, če otrok ali odrasel že jemlje zdravila, ki mu jih je predpisal zdravnik?

Če že takoj vidim, da so nekatera zdravila nepotrebna, bolniku svetujem, naj se o tem pogovori z zdravnikom. Drugače je, če ima bolnik, na primer, zvišan krvni tlak. V takem primeru jemanja alopatskih zdravil seveda ne more opustiti. Če pa se bolniku med homeopatskim zdravljenjem krvni tlak zniža, je smiseln premislek o zmanjšanju odmerka antihipertenziva.

Kako pa je s homeopatskimi zdravili, ki jih nekateri starši sami kupujejo v lekarnah, predvsem v sosednji Avstriji?

Ta zdravila so primerna za blažje težave, ob ponavljajočih se težavah pa je prav, da se ljudje posvetujejo z zdravnikom homeopatom, saj jim jih samim ne bo uspelo pozdraviti.

Kako dolgo se čaka na pregled pri vas?

Na žalost je čakalna doba nekaj mesecev, če pa je stanje nujno, se prilagodimo in poskušamo bolnika naročiti čim prej, tudi po koncu delovnega časa, če ne gre drugače.

Kako pa zdravite svojo družino?

Moja družina praktično ne pozna drugih zdravil kot homeopatska.

Uradna medicina homeopatije ne priznava. V kakšnem odnosu sta trenutno?

Homeopatijo je zakonodajalec uvrstil v zakon o zdravilstvu, vendar se z njo lahko ukvarja samo tisti, ki je končal medicinsko fakulteto. Potem pa je tu še drugi zakon, ki določa, da se s homeopatijo ne smejo ukvarjati tisti, ki opravljajo zdravniško službo, in to je sramota! Prepovedovati zdravnikom načine zdravljenja in to še učinkovite, je nazadnjaško. Uradno se odnos ne spreminja, neuradno pa se. Vedno več je zdravnikov, ki sodelujejo z nami, nam pošiljajo bolnike in se sami zdravijo pri nas, tudi profesorji medicine. Prava znanost namreč nima predsodkov. Taka drža uradne medicine do homeopatije zagotovo ni ravno znanstvena.

Vaše mnenje o tej temi je dobrodošlo tudi na forumu.