Vse se dogaja po rojstvu

Otrokove duševne sposobnosti določa predvsem kvaliteta zgodnjega otroštva, še zlasti tik po rojstvu. Skupna značilnost skoraj vseh nadarjenih otrok je, da so odraščali v vsebinsko bogatem in raznolikem okolju, kjer so imeli veliko priložnosti za učenje. Mozart se je rodil v glasbeni družini in bil obdan z glasbili. Tako je že v najnežnejših letih poslušal očetovo glasbo. Pri petih letih je igral violino in komponiral, pri osmih pa je že napisal prvo simfonijo.

Mnogo let pred tem je Julij Cezar pri treh letih odjezdil v bitko s svojim stricem. Zelo podobno se je zgodilo z Aleksandrom Velikim. Tako odkrivamo, da je velikim imenom iz preteklosti koristilo plodno in stimulativno okolje v najzgodnejših letih življenja.

Program dr. Witterja

Leta 1800 je nemški zdravnik William Witter sklenil, da bo svojemu sinu Karlu zagotovil kolikor le mogoče spodbudno in raznoliko okolje. Karl je bil sprva sicer počasen, a se je kmalu ujel. Pri šestih so ga opisovali kot »prezgodaj zrelega otroka.« Pri devetih se je vpisal na vseučilišče v Leipzigu. Pri štirinajstih je doktoriral iz filozofije, pri šestnajstih pa je postal doktor prava. Witterjev program je postal model za mnoge starše v devetnajstem stoletju.

Profesor Adolf Augustus Berle (1895-1971) z vseučilišča Tufts blizu Bostona je storil prav vse, da bi njegovi štirje otroci živeli v vsebinsko čim bolj bogatem in raznolikem okolju. Vsi štirje so se kasneje izkazali z izredno bistroumnostjo. Možnost, da bi bili vsi štirje tako imenovani »naravni geniji,« je ena proti milijon.

slika_7>Naravna radovednost

Otrok bi rad raziskoval in izvedel čim več o svetu, v katerem živi. Že ob rojstvu ga žeja po izkušnjah in znanju. Vendar ga s tem, ko mu skušamo pomagati, oviramo. Namesto problemov, ki naj bi jih rešil sam, mu ponujamo rešitve. Otroci, s katerimi govorimo kot z odraslimi, ne v pomanjševalnicah, imajo več možnosti, da prej spregovorijo!

Ugotovili so tudi, da otroci, ki živijo v družinah izobražencev in bogatem okolju, prej napredujejo in prej razvijejo govor kot  otroci fizičnih delavcev. Če z otrokom ravnamo kot z bebcem, se bo tako tudi obnašal! Kako naj otrok razume, da je štirinožno bitje najprej »hov – hov,« nekoliko kasneje je to kužek in šele potem mu povemo, da je to pes?!

Plodno in raznoliko okolje

Neki deklici je mati omogočila odlične pogoje za razvoj. Pri treh letih je obvladala osnove aritmetike in računala kot devetleten otrok. Z odraslimi se je znala tekoče in smiselno pogovarjati. O vsem je nenehno spraševala, vsrkavala vase dogajanje in se učila s progresivno hitrostjo. Ko je šla z vrstniki v šolo, žal ta ni bila po njeni meri. Deklica je bila v zadregi in se je začela prenarejati, da ve manj kot v resnici. V nekaj mesecih je postala »normalna« in je začela izgubljati svoje sposobnosti. Posvetilo se ji je, da v šoli lažje shaja, če ne pozna dolgih besed, če ne zna seštevati in da je zanjo bolje, da zna šteti le do deset.

Spretno skrivanje

Zaskrbljujoče pri tem je, da so nadarjeni otroci, ki se začnejo tako vesti, pri tem tako spretni in znajo svoje sposobnosti tako dobro skriti, da s tem pogosto docela prelisičijo celo učitelje, ki se jim niti ne sanja o njihovih resničnih zmožnostih. V britanskem raziskovalnem centru so ugotovili, da nadarjeni otroci v povprečju za dve leti in pol zaostajajo za svojo mentalno starostjo. Otroci, ki so jih pregledali, so bili stari osem let, mentalna starost, ki so jo izmerili s pomočjo inteligenčnega količnika, pa je bila kar štirinajst let. V primerjavi z drugimi otroki enake starosti so še vedno veljali za nadarjene, glede na svoje resnične sposobnosti pa so zaostajali.

Zanimivo, kakšno pa je vaše mnenje? Zaupajte na forumu.