Jerca Legan Cvikl, uspešna podjetnica, antropologinja in univerzitetna predavateljica, avtorica nekaj strokovnih in poljudnih knjig ter nekdanja raziskovalna novinarka in urednica, je pred dvema mesecema rodila svojega prvorojenca. S soprogom Milanom Martinom Cviklom, generalnim sekretarjem vlade, sta mu dala ime Ruben.

Odkar je postala mamica, je ustvarjalne projekte postavila nekoliko na stranski tir, saj ji materinstvo sedaj pomeni največ. V smehu tudi prizna, da ni rečeno, da se malemu nadebudnežu v prihodnje ne pridruži še sestrica ali bratec. Mali Ruben pridno je, spi in z vsakim dnem aktivneje odkriva svet okoli sebe. Jerca ga je poimenovala "moj angelček."

Kakšne so bile vaše izkušnje v nosečnosti, vemo, da ste bili prav do konca aktivni na vseh področjih?

Vso nosečnost sem se bolj ali manj odlično počutila. Začetne tegobe z migrenami in slabostmi sem namreč že namerno odmislila. To je verjetno zaradi celotnega psiho-fizičnega stanja, ki me je spremljalo ob najrazličnejših športnih aktivnostih, zdravem načinu življenja, predvsem pa ob vseh pozitivnih življenjskih spremembah, ki pomenijo ustaljeno in angažirano partnerstvo, nad pričakovanji uspešnih profesionalnih projektov, pa tudi nepredvidljivih dogodkov in presenečenj, zaradi katerih so bili dnevi še več vredni. Poleg pisanja knjig in rednega dela v svojem podjetju sem deset dni pred porodom uspela zagovarjati še doktorat.

Lahko se pohvalim, da sem bila med tistimi nosečnicami, ki zaradi "drugega stanja" niso pretirano spreminjale svojega vsakdana, predvsem pa, da moje telo ni doživljalo šokantnih sprememb. Moja osebna zdravnica se ni mogla načuditi, da vse do konca nosečnosti nisem imela težav z okornostjo in otekanjem, nosila sem nakit, elegantne ozke čevlje, tudi s peto, oblačil skorajda nisem zamenjala, opustila sem le hlače in krila na zapenjanje ter nosila elastične in široke različice. V začetku nosečnosti sem  zaradi zelo slabega apetita in precej nizkokalorične, čeprav visoko vitaminske in mineralne prehrane, izgubila šest kilogramov in jih šele v šestem mesecu počasi začela dobivati nazaj. Ob porodu sem imela le štiri kilograme več kot pred nosečnostjo in če dobro preračunam, je bilo v glavnem vse v plodu. Tudi vizualno me je bil sam trebuh, ostalo pa, kot da sploh ne bi bila v sklepni nosečniški fazi.

Se vam zdi pomembno za kasnejši razvoj, da otrok čuti varnost in čim manj stresa matere že v prenatalnem obdobju?

Absolutno! Moj način življenja v času nosečnosti in sedaj se vsak dan bolj odraža v vedenju našega malega Rubna. Zdrava prehrana, veliko gibanja na svežem zraku, pozitivno razmišljanje in neizmerna ljubezen do bitja, ki je raslo v meni. Dajala sem mu občutek varnosti in posledično miren značaj, iskrivo in radovedno komuniciranje z vsem, kar ga obkroža, dobrovoljnost, ki ga spremlja tako rekoč že od rojstva. Tudi doktorat sem zaključevala v izolaciji od mestnega vrveža in vsakodnevnih stresov, ob Kolpi, Bohinjskem jezeru in na koncu v Dalmaciji.

Trenutno ste se nekoliko umaknili v ozadje in skrbite samo za dom in družino. Kako se vam to poda glede na divji tempo, ki ste ga imeli pred tem?

Prav super je, nad pričakovanji! Človek se na dobro vedno zlahka privadi. Bila je velika sprememba, po drugi strani pa sem ohranila številne aktivnosti od prej in vanje le vključila Rubna. To so vsakodnevni sprehodi, domače aktivnosti, polnokrvno sobivanje z mojim Milanom, nenazadnje tudi ustvarjanje pri nekaterih projektih, kot je pisanje knjig in podobno.

Zasledila sem, da imate vi, Milan in Ruben rojstni dan 19. v mesecu. Vi ste vodnarka, Milan je bik in mali Ruben strelec. Poleg tega sta se z Milanom tudi poročila na nenavaden datum, 19. 9. 2009. Nekateri pravijo, da naključij ni, kaj o tem menite sami?

Usoda okoli naše skupne srečne številke 19 je le še zapečatila in utrdila naš medsebojni odnos. Rojstvo je nekaj tako naravnega in nepredvidljivega, da se nad našo skupno simboliko lahko le zamislimo. Verjetno nas ta splet nadnaravnih okoliščin (ne)vede varuje in dela bolj srečne. Zato sva si devetnajstico izbrala tudi za septembrsko poroko. Ali pa je ona izbrala nas, kdo ve.

Vrniva se k malemu nadebudnežu. Kako to, da sta se odločila za ime Ruben?

Ker je zelo redko, lepo in karakterno. Po eni strani je staro židovsko ime, po drugi spominja na rdeč diamant – rubin in po tretji na angele. Ruben je bil vpliven prvorojenec apostola Jakoba in je igral pomembno vlogo že v časih nastajanja Stare zaveze.

V antiki je bil rubin simbol sreče, preganjal je žalost, upiral se je strupom in odganjal slabe misli ...

Ja, tako kot naš Ruben! (smeh)

Kako z Rubnom preživljata proste dopoldneve, zdaj ko sonca ni ravno v izobilju?

Za nas slabo vreme ni ovira pri druženju z naravo. Vsak dan greva na vsaj en dopoldanski in en popoldanski sprehod, pa naj bo sneg, dež, oblačno ali sončno. Doma poslušava glasbo, pravljice, bereva, pojeva, pleševa, kuhava, se igrava in druživa s tistimi, ki naju obiščejo. Vmes seveda tudi veliko pančkava, pridno papava, se smejeva in rasteva.

Kako se odziva na glasbo, saj so v prvih mesecih dojenčki zelo občutljivi nanjo?

Rad posluša prav vse zvrsti, tako kot očka in mamica. Z Milanom sva tudi v času nosečnosti obiskovala številne koncerte in glasbene prireditve, od klasike do džeza in rocka, pa tudi doma sva poslušala najrazličnejšo glasbo. In tudi sedaj ni nič drugače. Ruben je deležen vseh glasbenih poslastic, včasih ob glasbi pomirimo celo kakšen otroški krč ali se uspavamo, nasploh pa ob glasbi lahko preživljamo ure in ure.

Priden in »brihten« je po mami, trmast in vztrajen po očetu, pravite. To bo zelo nevarna kombinacija. Že v knjigi Petra Rusella sem prebrala, da otroci večino svojega intelekta pridobijo po materini strani. Uspeh je torej nedvomno zagotovljen ...

Tega ne pravim jaz, ampak se radi pošalijo drugi. Resnica pa je drugje, saj bova za vse omenjeno imela zasluge oba enako. Kaj bo prevladalo, da bo vesel, radoveden in ustvarjalen otrok, ki bo zrasel v srečnega in aktivnega mladeniča, pa bomo šele videli. In le to bo pomembno. Njegova sreča in močna volja do življenja bo naš največji uspeh.

Slišala sem, da imate doma tudi mladega nadebudnega štirinožca, ki prav tako potrebuje nekoliko vzgoje. Nam lahko zaupate kaj o tem?

Gladkodlaki prinašalec, desetmesečni Nott, je naša velika družinska ljubezen. Komaj čakam, da Ruben malo zraste, saj bosta zagotovo najboljša prijatelja. Trenutno ga preganja pasja puberteta, zato smo se odločili za malo šolo, kjer se je že izkazal kot zelo pameten, vztrajen in velikodušen kuža. Veseli smo, da ga imamo, saj je naš vsakdan še bolj poln.

Če sem prav razumela, nimate večjih načrtov za prihodnost, razen kar zadeva Rubnovo vzgojo ... ali pač?

Usklajevala bom družino in kariero, se posvetila družini in kasneje tudi lastnim ambicijam. Približno tako kot sem uspela do sedaj usklajevati vse profesionalne in zasebne aktivnosti. Z dobro organizacijo in veliko srčnosti. Sem že v teh letih in dovolj ustvarila, da si lahko izberem življenje, kjer počnem profesionalne stvari, v obliki in obsegu, ki me veselijo. Vsestransko bom preživljala prosti čas v družbi svojih najdražjih, kar pa ne izključuje uresničevanje ustvarjalnih ambicij. Ničesar ne bi mogla početi v absolutnem, saj za uravnoteženost potrebujem oboje, tako svoje projekte, kariero, kot pestro družinsko življenje. Temu primerno bo delno oziroma občasno odrekanje enemu ali drugemu.

Verjamem, da je polnost življenja v umetnosti iskanja ravnovesja med obema poloma. Na srečo imam ob sebi partnerja, prijatelja, moža in očeta v eni osebi, ki razume takšen življenjski koncept in je pripravljen v vseh pogledih sodelovati.