Gre za inovativen proces integracije, ki je vzpostavljena z razvojno-funkcionalnimi prijemi pedokinetike (RFP). Slednja odpira pogled na razvoj človeka in način sodelovanja ter negovanja rojenega človeka vse do teka in poskoka.

Starši spoznajo, da se dogaja razvoj na povsem naraven način in da je skupen vsem ljudem. Spoznajo, kako lahko neobremenjeni s svojo preteklostjo (strahovi, omejitvami, prepovedmi, ambicijami …) opazujejo svojega otroka pri razvoju in z njim sodelujejo pri tem ves dan.

Na čem temelji pedokinetika? Katere metode vključuje?

To ni telovadba, gre za učenje skozi RFP v skupini ali individualno. Pedokinetika predstavlja integracijo spoznanj o kineziologiji, razvoju osebnosti (po Danielu S. Sternu), metod učenja, sodobnih spoznanj o plastičnosti možganov in porajanju nevromišičnih povezav ter teoretično praktičnih dejstev, ki sta jih spoznala Mosche Feldenkrais in Glenn Domann.

Ali se lahko starši naučijo pravilno rokovati z otrokom in mu tako omogočijo čim bolj kakovosten razvoj na vseh področjih?

RFP se bistveno razlikujejo od večplastnega, globinskega dotika in nege s prijemom. Starši lahko s pedokinetiko najdejo iskreno pot starševstva. Ne gre le za rokovanje – gre za razumevanje odnosa, vzajemno rast dveh sočasnih razvojnih procesov, to je razvojnega procesa dojenčka in razvojnega procesa starša (mati-otrok, oče-otrok, oče-mati-otrok).

Ali znanje iz pedokinetike omogoča več v odnosu otrok-starš?

Pedokinetika omogoča sočasno zaznavanje razvojnega procesa tako otroka kot tudi starša. Obema odpira raziskovanje svobodne poti individualnega razvojnega procesa, na kateri se spoznavata in učita drug od drugega. Pedokinetika poda temeljne zakonitosti, ki se opirajo na samostojen razvoj in optimalno delovanje tako otroka kot starša. Koliko in kako bo starš spoznanja nadgradil in uporabil, je odvisno od njega samega, predvsem od notranje želje po spreminjanju, odkrivanju novega in razumevanju tega, kar počne, in na način, kako to počne.

Starši zagotovo naletijo na prepoznavanje svojih vzorcev reagiranja in se soočijo s predelavo in reorganizacijo. Večinoma sami skozi učne lekcije uvidijo in imajo možnost nadgraditi oz. spremeniti vzorec.

Je pedokinetika uveljavljena v Sloveniji? Jo starši dovolj dobro poznajo?

Pedokinetika je v svojem razvojnem procesu, ni umetno izmišljena in ni modna muha, saj gre za proces oz. pot. Starši sami prihajajo in se vračajo z naslednjim otrokom. Tako jih je v skoraj deset letih, od kar je program pedokinetike v Sloveniji, bilo kar precej. Moji učenci so izzvani k razvoju, natančneje, zavedanju procesa lastnega razvoja, saj drugače odstopimo in obstanemo. Brez razvojnega procesa ni mogoče stopiti na razvojno pot pedokinetike, kjer razvoj malega človeka iniciramo v optimalen razvoj. Ne učimo se, kaj je prav in kaj narobe. Poudarek je – kako ob zavedanju vseh dejstev, zakonitosti, fizike, anatomije in fiziologije doživeti razvoj človeka na povsem prvinski, preprost in osvobajajoč način v vseh dimenzijah.