Zdi se lahko, saj mora to vendar znati vsaka mamica. Pa vendarle je treba tudi o hranjenju po žlički vedeti nekaj osnovnih pravil. Prvi je pravilen položaj otroka in nato to, kako hrano sploh ponesemo v usta. Veliko mamic v naglici in bitki z neješčimi dojenčki marsikaj spregleda in nenamerno stori nepravilno. Morda bo z naslednjimi nasveti misija: mali obrok malce lažja.

Ko uvajamo gosto hrano, je pomembno, da je ne pretlačimo s paličnimi mešalniki, temveč jo čim bolj zmečkamo z vilicami, ko pa otrok hranjenje po žlički usvoji, naj se čim prej nauči, da je treba hrano tudi prežvečiti. Zatorej ni nič strašnega, če se v obroku kasneje sem in tja skriva tudi kakšen košček nepretlačene hrane, zato da otrok začuti potrebo po žvečenju, moramo pa biti prepričani, da jo bo otrok v ustih prežvečil, preden jo pogoltne. Tako pretlačena hrana je tudi drugačnega okusa, ker niso vsi okusi pomešani v homogeno celoto. Dober način za vzpodbujanje žvečenja je tudi košček kruhove skorje, ki jo otroku damo v prostor med lica in dlesni. S tem, ko ga bo skušal spraviti iz ust, bo tudi vadil žvečenje.

Pravilen položaj

Najpomembneje je, da otroka ne posedemo takoj v stolček za hranjenje, saj ob tej starosti še ne more sam stabilno in samostojno sedeti, zato otroka med hranjenjem držimo v naročju. Otroka obrnite pravokotno na mizo, sami pa sedite vzporedno z njo. Posedite ga na stegna, s svojo roko za njegovim hrbtom ga primite za ramo, ki je od našega telesa bolj oddaljena; če ga hranimo z desno roko, ga z levo torej držimo za njegovo ramo. Ramo prav rahlo potisnemo navzdol, da mu tako zagotovimo potrebno oporo, tako da bo še vedno sedel pokončno in sredinsko poravnano. Šele ko je otrok v pravilnem položaju, ga začnemo hraniti.

Posodico s hrano postavimo naravnost predenj, ne na levo ali desno stran, saj tako lažje vzdržujemo sredinsko poravnavo otroka. Če bo segal po naši žlički, mu v roko podajmo drugo, da ne bo prijemal naše. Z žličko hrano zajamemo, a naj ne bo preveč polna. Ko jo otroku ponudimo, naj bo njegova glava obrnjena naravnost naprej, če otrok gleda drugam, njegov pogled usmerimo na sredino in mu žličko ponudimo šele potem. Ponesemo jo do ustnic in počakamo, da otrok usta sam odpre, nato pa v usta damo celotno žličko, ne le konico.

Jeziček potisnemo navzdol

Ko je ta v ustih, jezik potisnemo navzdol, med dlesni, in počakamo, da otrok stisne ustnice ter šele nato žličko naravnost izvlečemo. Ko jezik pritisnemo navzdol, dobi otrok informacijo, da mora usta zapreti in vsebino potegniti z žličke. Če tega ne storimo, ust ne bo zaprl, hrana pa ne bo ostala v ustih, ko žličko naravnost izvlečemo. Ravno zato večina staršev potegne žličko navzgor, ob zgornji ustnici, da hrana v ustih sploh ostane. A to ni aktiven način hranjenja, ker otrok pri njem ne sodeluje.

Ne silimo

Otroka s hrano ne silimo, saj bo hranjenje s tem postalo neprijetno opravilo, ki se mu bo otrok začel upirati. Če je otrok lačen, bo zagotovo jedel, zato si ne delajte preglavic s tem, če ni pojedel dovolj žličk ali če morda sploh ni jedel. Upoštevajte otrokovo sporočilo, da ima hrane dovolj, saj tudi odraslim ne prija vedno jesti, pa tudi vsa hrana nam ni enako pri srcu. Prav tako otroka med hranjenjem ne poskušajte zamotiti z igračami ali risankami. Hranjenje je čas za hranjenje, čas za igro pa za igro. Naučimo ga, da obrok poje zaradi njega samega, ne pa zato, ker smo ga zraven zabavali, sam pa je bil z mislimi drugje. Poleg tega mu hrano ponudimo takrat, kadar jemo tudi drugi družinski člani, saj mu tako dajemo dober zgled glede kulture hranjenja.

Sam!

Če otrok že kaže zanimanje, da bi se hranil sam, mu tega veselja ne odrecimo. Sprva bo sicer uporabljal le svoje roke, kar je dobro za razvoj fine motorike in hkrati priprava na hranjenje z žlico. Ko bo hotel poseči po žlici, mu je ne podajmo v roko, temveč naj jo vzame sam – bodisi z levo ali desno roko. Potrebno bo sicer kar nekaj vaje, kar bo zahtevalo potrpežljivost z obeh strani.