"Kdaj lahko pridem pogledat dojenčka?" 

Vprašanje, ki ga novopečene mamice slišijo znova in znova. Vsaj na začetku. Včasih še preden zapustijo bolnišnico. Preden imajo možnost spati. Preden se stuširajo po vrnitvi domov iz porodnišnice.

"Kdaj lahko pridem obiskat dojenčka?" 

Zazvoni njen telefon, ko se domov vrača s povsem novim bitjem v njeno povsem novo običajno življenje. Njena raven estrogena in progesterona strmo pada z najvišje vrednosti na doslej najnižjo.

Trese se, vroče ji je in hladno, prepotena je in šibka.

Ne glede na to, ali doji ali ne, njeno mleko prihaja in jo boli in prsi se polnijo. Ne glede na to, ali je rodila naravno ali s carskim rezom, njena maternica se bo krčila še tedne. Včasih zna biti boleče kot porod.

Krvavi in krvavela bo še šest tednov po porodu. Mednožje je otečeno in boleče, njena brazgotina po carskem rezu je boleča, ali oboje. Bori se z odhodom v kopalnico in se polula v hlače, ko se smeji, kiha in kašlja. Njene glavne mišice so šibke, zaradi česar je dvigovanje težje.

Ima strije in krčne žile, izpadajo ji lasje in ima akne, zamegljen vid in suhe oči. V ogledalu vanjo zre neznanka. Je popolnoma izčrpana. Dneve ali tedne ne spi več kot eno uro.

Vsaka samostojnost, ki jo je imela – hišna opravila, služba, tuširanje, hrana, lulanje, spanje – je za zdaj  ukinjena. Ko vstopite v njeno hišo, najprej poglejte njo. Dajte ji čas, da se pozdravi in okrepi, da počiva, če to potrebuje. Bodite tam, če to potrebuje. Ponudite ji pomoč. In potem ji pomagajte.

Seveda občudujte otroka. Ampak ne pozabite negovati mame ...

Nicholle Godar, porodna doula