Res je, da se veliko dojenčkov, preden shodijo, plazi, kobaca po vseh štirih, vendar je nekaj tudi tistih, ki tega ne osvojijo, ki se z eno rokico vlečejo po tleh naprej, ki se plazijo po trebuščku, ki se premikajo po tleh po ritki. O tem, ali moramo starši temu posvečati veliko pozornost in ali je to znak za paniko, smo se pogovarjali z Bibino svetovalko Špelo Gorenc Jazbec, fizioterapevtko in terapevtko razvojno-nevrološke obravnave.

Je skrb vzbujajoče drugačno kobacanje?

Vsi otroci ne kobacajo po vseh štirih. Nekateri se plazijo po trebuščku, drugi se premikajo po ritki, nekateri kobacajo po vseh štirih z dvignjeno medenico. Vsak najde način, da pride od ene točke do druge. Da otrok ne kobaca po vseh štirih, samo po sebi še ni skrb vzbujajoče, če je kakovost njegovega gibanja primerna. Prav tako ni nič narobe, če se premika po ritki ali kako drugače.

Pri opazovanju otrokovega gibanja moramo biti predvsem pozorni na njegovo kakovost. Če opazimo, da ni primerna, potem je situacija drugačna, saj je otrok izbral način premikanja po prostoru, ki ustreza njegovim težavam z gibanjem.

Ima otrok, ki se plazi po trebuščku, nižji mišični tonus?

Velikokrat se otroci, ki se plazijo po trebuščku, z rokami vlečejo naprej in si pomagajo pri odrivu z nogami. Starši pravijo, da je njihov otrok tako močan v rokah, da se ves čas z njimi vleče naprej. In ravno v tem je težava. Otrok, ki ima mogoče malce nižji osnovni mišični tonus, velikokrat to nadomesti s tem, da si poveča napetost mišic v ramenskem obroču in rokah, namesto da bi aktiviral mišice trupa, predvsem trebuha. Ker si poveča napetost v rokah in ramenskem obroču, težje uporabi roke za oporo, prevzem teže telesa na roke in za odriv lastne teže od podlage. Lažje je, če vleče k sebi, kot če odriva od sebe. Posledično otroci s tovrstnimi težavami tudi ne kobacajo po vseh štirih.

Za pravilen prehod na vse štiri je potrebno, da se otrok od svojih rok odrine nazaj na kolena. Pri tem teža telesa pride tudi na roke in otrok jih mora znati primerno odriniti od podlage, da se lahko zadrži na iztegnjenih rokah in težo prenaša iz ene strani na drugo, z rok na noge. Kadar ima otrok posledično večjo napetost v ramenskem obroču, se to ne more zgoditi, saj je zanj lažje roke krčiti in vleči k sebi kot prevzeti težo in jo odriniti od podlage.

Nekateri otroci se premikajo po ritki. Zakaj se to zgodi?

Tudi premikanje po ritki lahko kaže na določene težave. Nekateri
otroci imajo slabše zasuke oziroma protizasuke (rotacije) telesa. To lahko opazimo že prej, ko se otrok nikakor ne obrne na trebuh, nazaj na hrbet, ves čas leži samo na hrbtu ali trebuhu, skratka tako ostane, kot ga odložimo.

Ti otroci tudi sami ne pridejo do sedenja, ker tega niso zmožni ali pa jih starši prezgodaj začnejo posedati. Če ima otrok slabe rotacije telesa, potem ne bo znal iz sedečega položaja preiti v položaj na vseh štirih. Enako se lahko zgodi, tudi če bomo otroka posedli, še preden se bo znal sam usesti, ker ga tako prisilimo v položaj, iz katerega ne zna, in poišče najlažji način premikanja po prostoru. Ko poseden otrok začuti potrebo po premikanju, običajno izbere najlažjega, in to je premikanje po ritki. To pa zato, ker to ne zahteva nobenih rotacij medenice in zasukov telesa.

To možnost premikanja po prostoru bi velikokrat lahko preprečili, če otrok ne bi prezgodaj posedali, ko za to še niso pripravljeni. Ko je otrok dovolj močen, stabilen in ima dovolj ravnotežja, se usede sam in ne potrebuje naše pomoči.