Dieta, ki pride prav v vsakem trenutku, tudi po praznikih!

Zjutraj, ko sem končno vse otroke oddala v vrtec in šolo, sem stopila pred omaro. Že tako je na pogled bolj žalostna. Odkar imam otroke, me čudežno vedno zanese na otroški oddelek, čeprav grem v trgovino z namenom, da bom sebi kupila novo garderobo. Mudilo se mi je; vedno, ampak res vedno zamujam na sestanke. A pred omaro se čas nekako ustavi, čeprav si že večer prej v mislih izberem, kaj bom oblekla.

Hitro sem pograbila črne hlače in jih poskušala obleči. "Ups! Pa ne tudi moje črne hlače…! Saj nisem veliko jedla!«
Nekako sem jih stlačila na svojo zadnjico in se v mislih jezila nase, na svoje večerne požrtije. Samo še gumb, samo še gumb zapnem in sem zmagala. En-dva-tri-izdih... Ne gre! Ponovi vajo!
Uspelo je! A ne za dolgo - ko sem vdihnila, je gumb odletel na drugo stran sobe. Počasi in poražena sem slekla hlače in se znova žalostno zazrla v omaro. Aha! S sokoljim pogledom sem zagledala hlače, pri katerih imam lahko gumb odpet, če čeznje oblečem dolg pulover. Zadnjič sem ga imela, super mi pristaja in fino zakrije mojo… Tako sem nase navlekla nove hlače, ignorirala odpeti gumb in se lotila oblačenja puloverja. Pa saj ta se je tudi ta skrčil!?

Odšla sem pred ogledalo in skoraj bi me kap! Prav vsak, ampak res prav vsak odvečen gram špeha je bilo videti pod puloverjem! V bistvu sem bila zelo podobna telebajskom. Ja, to sem, telebajsek! Ampak, zakaj bi se jezila na podobo v ogledalu? Saj ni ona kriva, če se bašem s hrano! In sem ji povedala, odločno in polna zagona: »Danes bo za kosilo zelenjavna juha!«
Pulover mi je potem nekako uspelo sleči, čeprav sem bila na trenutke prepričana, da bom morala poklicati sosedo, da me reši.

No, za sestanek sem potem oblekla zadnjo možnost: hlače in pulover in čez še jakno. Aha, oblačila, v katerih sem prišla domov iz porodnišnice. Kakšna sramota!
Ampak - ne za dolgo...

Kako polna energije sem bila, ko sem pripravljala kosilo. Zelenjava je kar sama frčala v lonec. In sem kuhala in skuhala zelenjavne juhe za teden dni. »Ni problema, stara,« sem si rekla, »boš pa ves teden na zelenjavni juhi!«
Potem sem jo poskusila, pa še malo in še eno žlico… Naj omenim, da je bila popolnoma brez okusa, vsaka žlica, ki sem jo dala v usta, je bila hujša in nazadnje sem besno porinila krožnik stran. Tega pa že ne bom jedla! Četudi hujšam, si zaslužim dostojno kosilo! In sem skuhala polento ter si pogrela golaž. Ja, kaj, če sem pa lačna! Saj sem pojedla samo dva zvrhana krožnika...

A shujšala sem kljub temu. Res! Minili so štirje tedni in sedaj že lahko zapnem črne hlače, ne da bi me skrbelo, da bo gumb odletel komu v oko in ga oslepil. Puloverja, v katerem sem se počutila kakor telebajsek, pa se še izogibam. Ker je bil takrat občutek naravnost strašljiv. Bom počakala še nekaj tednov in ga potem zmagoslavno oblekla.

Najbrž vas zanima moja dieta, kajne?
Takrat sem namreč potožila možu, da imam občutek, kot da me bo razneslo.

»A veš, prav tako se počutim, kakor fižol, ki so ga čez noč namočili v vodi in bo zdaj, zdaj eksplodiral,« sem mu povedala.
»In če ti povem, da imam učinkovito rešitev zate?« mi je možek pomežiknil.
»Res?«
»No, bral sem, da porabiš ogromno kalorij, khm, khm - če si zgoraj …
»Zgoraj?« sem neumno vprašala.
»Aha, bolj ko migaš pri seksu, bolj kuriš. Kalorije, no in mene tudi!« se je zarežal.
Naj poskusim še to? No, škode ne more biti…
In povem vam - bolj, ko sem migala, bolj sem hujšala! In bolj, ko sem hujšala, bolj privlačno sem se počutila. Upoštevala sem možev dobronamerni nasvet, naj, ko začutim lakoto, pustim hladilnik pri miru in začnem 'obdelovati' raje njega.
Sicer začaran krog, ampak je dober! Neverjetno, še zakonske težavice so izginile, oba z možem sva bolj nasmejana in imava iskrice v očeh. Tiste nagajive in žgečkljive...

P. S.
Na možeku sedaj telovadim vsaj petkrat tedensko. Sama hujšam, sem pa opazila, da je njemu začel rasti trebuh. No, dokler meni ne, bom kar tiho!