Tudi ko odrastemo, pri hoji in teku vedno izmenično uporabljamo še roke.

Prastar slovenski izraz

V slovenskem prostoru je v zadnjih desetletjih pri starših zaznaven trdovraten odpor do kobacanja. Tako smo v vseh teh letih pozabili na kobacanje kot način premikanja dojenčka. Še več, pozabili smo tudi na prastar slovenski izraz za kobacanje. Starši za kobacanje uporabljajo neustrezne izraze: otrok leze, se plazi, pleza, lazi … in podobno, nihče pa ne reče "otrok kobaca". Vendar je treba oba pojma jasno razlikovati. 

Hoja po vseh štirih

Ko prične otrok kobacati, postane pri premikanju po prostoru samostojen in neodvisen. Občutek samostojnosti in neodvisnosti je zelo pomemben za otrokovo samopodobo in oblikovanje osebnosti. Na ta način pridobi ogromno novih, včasih tudi neprijetnih in bolečih izkušenj. S kobacanjem otrok pridobiva motorične veščine, senzorične izkušnje in številna nova spoznanja o svetu, ki ga obdaja.

Prvi življenjski prostor – tla

Otrok iz kobacanja prehaja v stransko sedenje, pravimo mu sedenje in klečanje. Tako osvoji vse prehode med različnimi položaji. Najkasneje en mesec po začetku kobacanja je otrok zmožen iz klečečega položaja brez pomoči vstati ob opori. Kmalu zatem obvlada tudi bočno prestopanje ob opori stene, kosov pohištva ali drugih predmetov v prostoru. Bočno prestopanje je pomemben element učenja pokončne hoje.

Hojce – invalidski vozički za zdrave otroke

Uporaba hojce kot pripomočka za učenje hoje prinaša slabe rezultate na področju učenja gibalnih veščin. Ko se je v šestdesetih letih 20. stoletja uporaba hojc razmahnila, se je zdelo, da je človeštvo dobilo krasen pripomoček za učenje hoje. Po letih in desetletjih uporabe hojc pa se je izkazalo, da je med nekdanjimi uporabniki nenavadno velik delež nerodnih otrok. V zadnjih 10 do 15 letih beležijo tudi vse večje število resnih poškodb, ki so posledica nezgod zaradi uporabe hojc. Edina država na svetu, ki je zakonsko prepovedala uporabo hojc, je Kanada.