V očeh javnosti je Albert Einstein (1879 – 1955) še danes sopomenka za genija. Njegova splošna teorija relativnosti, odkritje osnovnih načel kvantne fizike in drugi prispevki k preoblikovanju našega znanja o vesolju so razlog, da velja za enega največjih fizikov vseh časov.

Duševno zaostal

A bili so časi, ko mlademu Einsteinu nihče ne bi pripisal, da bo nekoč intelektualni zvezdnik. Rodil se je v nemškem Ulmu in je zelo pozno shodil, govoriti pa ni začel do tretjega leta. Njegove starše je skrbelo, da je duševno zaostal. Einstein je kasneje trdil, da zato ni govoril do tretjega leta, da je preskočil čebljanje in takoj začel tvoriti stavke. V resnici je to počel že malo prej. Ko se je štiri mesece pred njegovim tretjim rojstnim dnem rodila njegova sestra Maria, je Albert, ki so mu obljubili novega dojenčka za igro, razočarano vprašal: "Kje pa ima kolesa?"

Kakorkoli že, spregovoril je pozno in tudi potem ni posebej rad govoril. Bil je sramežljiv, redkobeseden otrok, ki so ga odrasli imeli za zaostalega, vrstnikom pa se je zdel dolgočasen. Ni se hotel igrati s frnikolami, vojaki ali sodelovati pri drugih igrah z vrstniki. Lahko pa je ure in ure opazoval kolono mravelj.

Učenje na pamet

Ko je začel hoditi v šolo, se je pri večini predmetov slabo odrezal. Ravnatelj je bil prepričan, da iz njega ne bo nič. Albert je sovražil nadzor in učenje na pamet, ki je bilo poudarjeno v takratnih nemških šolah. Ni imel dobrega spomina za ponavljanje in ni znal jasno odgovarjati na učiteljeva vprašanja. Bil je sanjač, njegov radovedni um pa je bil zaposlen z lastnimi teorijami. Niti potrudil se ni, da bi se česa naučil, razen če ga ni izrecno zanimalo. V tem primeru pa je bila njegova koncentracija izredna.

Žepni kompas

Njegovo čudenje nad vesoljem se je zbudilo pri štirih ali petih letih. Ko je bolan ležal v bolnišnici, mu je oče prinesel žepni kompas, da bi se deček zamotil. In dejansko je mali Albert dobesedno oživel. Ne glede na to, v katero smer je obrnil kompas, je igla vedno kazala na "N" (sever). Kaj je sprožilo vrtenje igle? Z vprašanji je nadlegoval strica Jacoba, ki je bi inženir. Ta mu je pripovedoval o severnem in južnem polu in magnetnih poljih, vendar Albert še vedno ni bil zadovoljen. Prepričan je bil, da mora biti tam, kjer se zdi, da je samo prazen prostor okrog igle, neka skrivnostna sila. Kompas je nosil s seboj več tednov in skušal odkriti njegovo skrivnost. Desetletja kasneje, pri sedemišestdesetih, je zapisal : ".... ta izkušnja je name naredila globok in trajen vtis. Očitno je za stvarmi obstajalo nekaj globoko skritega."

Nenasitna radovednost

Njegova radovednost se je znova zbudila nekaj let kasneje, ko ga je stric Jacob, potem ko je opazil, da Albert kaže zanimanje za aritmetiko, seznanil z algebro in geometrijo. Albert je rešil vsak problem v knjigah, ki mu jih je prinesel stric, in je hotel čedalje več. Prav ta nenasitna radovednost in vztrajnost, ki jo je Einstein imenoval "divja potreba po tem, da bi razumel," je bila temelj njegovega iskanja znanja.

Vsekakor dejstva kažejo na to, da se je z otroki potrebno ukvarjati in zadovoljiti njihovo potrebo po izpopolnjevanju. Vsak malček prav kmalu pokaže smernice, ki ga bodo vodile skozi življenje. Naloga staršev je, da mu pri tem prisluhnejo, sledijo in pomagajo.