Potem pa sem se v javno dojiljo spremenila sama … in to ostala presenetljivo dolgo!

Z dragim sva bila na morju. Opazovala sva mlado družinico. Jaz seveda z zaničevalnim izrazom na obrazu, saj sem bila prepričana, da so vsi otroci mladih mamic posledica nepazljivosti. Ali pa jih imajo zato, da jim starši uredijo stanovanje. No, potem je omenjena mlada mamica postavila še piko na i. Sedela je na klopici sredi mesta ... z joško zunaj. Pravzaprav z joško v ustih malega knedla. Sredi mesta! Halo?! Česa tako drznega še svoj živi dan nisem videla! To je bilo pred kakimi desetimi leti.

Poplava javnih dojilj

Čeprav sem upala, da bom incident z morja čim prej pozabila, se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Javne dojilje so se začele pojavljati ... povsod. To se mi je zdelo skrajno neokusno, kar sem redno delila s svojimi najbližjimi.

Dejstvo je, da takrat o dojenju nisem imela pojma. Vedela sem, da se dojenčka pač doji. Nisem vedela, da ima dojenje poleg prehranjevalne še druge funkcije. Nisem vedela, da steklenička ni (skoraj) enako dojka. Zato sem verjetno kdaj tudi izustila, da bi si mame lahko mleko, če ga že morajo dojenčkom ponujati na javnih mestih, izbrizgale in ga zapakirale v stekleničko.

Vsi dojeni, vsi enakopravni?

Potem me je po nekaj letih, v katerih sem se obnašala skrajno emancipirano (torej egoistično), prijelo, da bi imela svojega otročička. Medtem so mame tako zelo pretiravale s pomenom dojenja, da je bilo že prav nadležno. Kot da ni to nekaj samo po sebi umevnega. Rodiš mulota, ga daš na joško, cuza, to je to.

Nisem imela pojma, da se je treba včasih z dojenjem potruditi. In da kljub temu včasih ne steče. In da to ne pomeni, da se mamam pač ni dalo.

Pri letu in pol, pri dveh letih ...

… sem hčerkico še vedno dojila. Če je bilo treba tudi na javnih krajih. Na misel mi ni prišlo, da bi se umaknila na wc. Ali da bi mali namesto dojke v usta porinila "flašo". Ali da bi se ozirala na očitajoče poglede drugih. Saj gre vendar za mojega otroka.

Potem pa se je nad mano začela zgražati širna okolica. Zgodilo se je, da so me v bolnici grdo gledali in vprašali (redki, da ne pokvarim splošnega vtisa), kako to, da sem še doječa mati in kolikokrat se pravzaprav s punčko dojiva. Sorodniki in znanci so z veseljem spraševali, ali "imava še vedno problem z dojenjem" in kdaj nameravava nehati.

Nasvetov, da bo treba to "razvado" kmalu ukiniti, je bilo precej. Redki so bili tisti, ki so mi svetovali ravnanje "po svojem občutku". Med najinimi zavezniki je bila tudi naša pediatrinja, ki mi je ves čas govorila: "Dokler vas dojenje ne moti, je ok."

Srečen konec

Tako sva se s hčerkico pri dveh letih in dveh tednih prenehali dojiti. Brez zapletov ali težav. Ves čas sem se zavedala, da bom sama najbolje vedela, kdaj je primeren čas. Ne pred ali takoj po uvajanju v vrtec. Ne tik ob mojem začetku službe. Ne med obdobjem bolezni. Ne na začetku moje druge nosečnosti. Pač pa takrat, ko punčkino in moje življenje poteka mirno, brez pretresov.

Nekega dne smo se dogovorili, da bomo čez čas dojenje ukinili. To sem punčki povedala in se je strinjala. Zadnje jutro sem ji rekla: "Samo še danes, jutri pa konec." In je rekla samo: "Ja!" Nekaj juter zapored sploh ni pogrešala svojega obreda. Včasih mi ga je predlagala čez dan, a sem jo zavrnila. Pričakovala sem vsaj besedni dvoboj, a se je očitno z mojim ne čisto zadovoljila.

Kot sem pričakovala, je bilo najtežje med vikendom, ko se še malo pocrkljamo v »veliki« postelji. A ko je punčka predlagala dojenje, sem jo vprašala, če bi morda raje jedla jogurt ... in je rekla "ja".

Nauk zgodbe: Že ves mesec, odkar sva se pri dobrih dveh letih s punčko nehali dojiti, pri nas doma živimo enako srečno kot prej. Ne zato, ker smo končno »ukinili razvado«. Ampak zato, ker je s tem nismo niti malo prizadeli in je niti za hip nismo prikrajšali ne za potrebo ne zgolj za ugodje.

Želim si, da bi slišala še več tako srečnih zgodbic!

Svoje mnenje lahko izrazite tudi na forumu.