Mojim staršem so napovedali plodno leto 2007. Veliko vnukov in poroki. Za poroko sva že imela datum, a otročka še ni bilo. Pred novim letom, nam je mlajša sestra Katarina sporočila, da bo julija zibala. Nato nas je prijetno presenetila še starejša sestra Nataša in povedala, da septembra pričakuje svojega drugega otroka. Da je bila napoved popolna, sem tudi sama zanosila v mesecu marcu. Pred nami je bilo pestro leto. Dve poroki in trije vnučki na poti. Velik zalogaj za starše in nas seveda.

Mojo nosečnost sta prve štiri mesece spremljali slabost in utrujenost. Kasneje pa sem kar prekipevala od energije. Počivala sem šele zadnje tedne. Z možem sva bila zelo ponosna na moj vedno večji trebušček in na malo bitje v njem. V 23. tednu sva izvedela, da bova dobila punčko, kot sva oba pričakovala. Z nakupom stvari za novorojenčka, kot so voziček, banjica, avto sedež, oblekice in ostalo, nisva imela težav, saj sva vedela, kaj hočeva. Stvari so morale biti ne le lepe, pač pa tudi varne in čim bolj enostavne za uporabo.

Vseh devet mesecev pa me je kot zli duh spremljal strah pred porodom. Ta je še narasel po težkem porodu mlajše sestre. Zelo mi je bilo hudo zanjo, ko sem izvedela o težavah. Vendar je le rodila zdravo in lepo deklico Niko. Tudi po porodu starejše sestre me ni zapustil strah. Le še okrepil se je, čeprav je rodila brez večjih težav. Po treh urah je na svet prijokal korenjak Jure in se pridružil sestrici Anji.

Bližal se je prvi december in dan D. Čeprav sem komaj čakala, da bom rodila, sem potihoma upala, da le ne bo treba, da bom vedno noseča. Vendar tako ne gre.

Prve popadke so spremljale solze strahu. Nisem še bila pripravljena, čeprav je bil že četrti dan po roku. Ob osmih zvečer sva z možem rekla, da greva na pregled v brežiško porodnišnico, saj sem imela popadke že na pet minut. Domači so me še objeli in nama zaželeli srečo, nato sva odšla. Pot v porodnišnico je bila tiha, na cesti ni bilo avtomobila. Oba sva bila zatopljena v svoje misli. Oba v strahu.

Sledila je noč v porodnišnici. Popadki so bili še vedno na pet minut, kar mi je onemogočalo spanje. Zjutraj pa razočaranje. "Gospa, odprti ste šele dva centimetra." In tako je ostalo vse do štirih popoldne. Končno sem ob pol šestih popoldne dosegla čarobne štiri centimetre, da sem lahko prišla v porodno sobo, in si rekla: "No, sedaj pa bo." Vendar ni šlo tako, kot sem si predstavljala.

Z možem sva preživela dolgih in mučnih šest ur, preden sva ob pol enih zjutraj, na Miklavža 06.12.2007, zagledala najin biser. Najino Laro. Besede so bile odveč. Tokrat sva oba potočila solze. Bile so solze sreče.

Ko sem zanosila drugič, nisem želela prestati še enega dolgega poroda. Nisem želela ponovno videti bolečine v moževih očeh, ko me je poln skrbi tolažil in spodbujal med prvim porodom. Nisem želela, da otrok zaradi strahu pred porodom s težavo pride na svet. Zato sva se odločila. Najin drugi biser se je ob pol devetih zjutraj s carskim rezom rodil 19.03.2009 v novomeški porodnišnici.

Lara je dobila sestrico Nejo.

Zgodba je prejela povprečno oceno 4,1 in se, žal, ni uvrstila v finalno tekmovanje.