Ne poznam osebe, ki bi si otročka želela tako močno, kot sem si ga jaz. To je bila tako velika želja, da sem se na ulici ob pogledu na mimoidoče dojenčke topila. S možem sva bila takrat skupaj dobrega pol leta, on je imel službo za nedoločen čas, jaz pa bi še pet let in pol delala za določen čas. Meseca oktobra 2007 sva načrtovala, da bova šla živet na svoje. Oba sva si želela dojenčka, vendar je moj mož vztrajal, da bo še malenkost počakal, ker nisva imela svojega stanovanja, jaz pa ne službe za nedoločen čas. Bala sva se tudi, da bi zaradi nosečnosti ostala brez službe.

V avgustu 2007 se je zgodilo. Upala sem, da se bo 'takoj prijelo' in da ne bo težav z zanositvijo. Ves čas sem imela nekako čuden občutek in razne pomisleke, da pa prvič le ne bo uspelo. Četrtega septembra sem pričakovala mesečno perilo. Ni ga bilo!!! Imela sem bolečine v trebuhu, kot pred vsakim mesečnim perilom, in prepričana sem bila, da jo bom dobila v par dneh. Toda nekaj mi ni dalo miru. Odšla sem po test in ga opravila. Med samim čakanjem me je oblival strašen pot, kot da bi se nečesa bala. Pokazal se je plusek!!!!! V tistem momentu sem bila najsrečnejša ženska na svetu. Zavriskala sem od veselja in začela božati trebušček. Pet minut sem se pogovarjala s pikico in ji govorila, da bom najboljša mama na tem planetu. Moža si nisem upala takoj poklicati, ker je isti dan imel težek izpit, in sem čakala, da bo mimo. Poklicala sem mojo zlata vredno ginekologinjo dr. Suzano Peternelj - Marinšek, ki me je takoj naročila na pregled. Na pregledu mi potrdi nosečnost in mi pove, da sem noseča 4 tedne in 2 dni, ter mi določi rok poroda 11.5.2008, v roke pa mi da prvo slikico mojega otročka, ki raste v meni. Tega občutka se ne da opisati z besedami. Tega trenutka ne zamenjam za nič na svetu!

Z možem se dogovoriva, da pride k meni po izpitu. Ko pride k meni, mu dam v roke kuverto, v kateri je potrdilo o nosečnosti in slika samo najine pikice. Sanjalo se mu ni, kaj bi lahko bilo notri. Mislil je, da je moja nova pogodba o zaposlitvi. Odpre in pogleda, se mi nasmeji in me močno objame. Eno uro sva dojemala, da bova imela dojenčka, da bova starša, mami in oči. Presrečna sva bila.

Najina selitev v skupno gnezdece se je odvila zelo hitro. Nosečnost je potekala brez slabosti, brez posebnih želja po hrani, ena sama težava, ki mi jo je prinesla nosečnost, je bila huda alergija. Hormoni so naredili svoje. Prvo tromesečje je bilo zelo hudo. Sreča, da imam takšnega moža, ki mi je bil v zelo veliko oporo in mi pomagal. Stanje se je začelo stabilizirati šele v drugi polovici nosečnosti. Zelo srečna sem bila. Moja pikica je rasla v meni in mi z vsakim dnem nosečnosti pomagala, da sem alergijo lažje prenašala.

Začeli so se prvi mehurčki v trebuščku. Ganljivo, res. Od veselja sva oba jokala. Božala sva ga, mu vsak večer pripovedovala, kako sva srečna, da je z nama, in ga prosila, naj pridno je v maminem trebuščku, da bo lepo rasel. Na morfologijo sva odšla oba. Vse je bilo v redu in izvedela sva spol. "Fantek bo", je rekla ginekologinja. Moj mož je bil zelo vesel, ker je vseskozi upal, da se mu bo želja uresničila. Jaz pa sem bila presenečena, ker sem pričakovala punčko, ampak kljub temu srečna, da je bilo z otročkom vse uredu. Par dni po pregledu, na katerem sva izvedela spol, sem imela čudne sanje. Sanjala sem o roza stvareh, o čopkih, o krilcih in mašnicah, sanjala sem, da sem trikrat rodila punčko. Skratka, vse se je vrtelo okoli punčk. Na naslednjem pregledu prosim ginekologinjo, če mi še enkrat pogleda spol. Z veseljem je še enkrat naredila ultrazvok. Gleda, gleda in pravi: "Če je pa tole punčka, vam dam pa kar licenco. Glejte, leva moda in desna moda, 100-odstotno je fantek." Tega se spominjam, kot da bi bilo včeraj. Pomirila sem se in bila neskončno vesela.

Nosečnost se je nadaljevala lepo in brez težav. Začela sva urejati vse potrebno za dojenčka. To so bili lepi časi. Najprej voziček, nato posteljica, previjalna miza, oblekice, igračke, kozmetika in še dosti drugih stvari. Nastopil je zadnji mesec. Vse je bilo oprano, zlikano in pripravljeno za dojenčka. Deveti mesec je bil kar naporen. Velik trebuh, tiščanje vsepovsod, močne brce in neprespane noči. 10. maja je bila sobota, ko so me prebudili rahli popadki na 10 minut in krvavitev. Poklicala sem v porodnišnico, kjer so mi rekli, naj se pridem pokazat. Zbudim moža in povem, da gremo na pregled. Oblečem se in vzamem svojo torbico z dokumenti in nič drugega. Mož je še pograbil mojo torbo, ki sem si jo pripravila za čas, ko bom šla rodit, in seveda fotoaparat. Zavijala sem z očmi, ko sem ga videla, da ga ima v rokah, saj sem bila prepričana, da me bodo samo pregledali in poslali domov. Ob 7.30 sva bila v porodnišnici. Tam je bilo veliko mamic, ki so bile čez rok, in so prišle na CTG. Babica mi naredi CTG in me prosi, naj se oblečem v bolniško haljo. Povedala sem ji, da sem prišla na pregled, da še ne bom rodila. Z dolgim naprošanjem ji je le uspelo prepričati me, da sem se oblekla. Na hodniku sem sede čakala na zdravnico. Iz dvigala je izstopila moja osebna ginekologinja. Kot da bi mi sredi noči posijalo sonce! Zelo sem bila vesela.

Vprašala me je, če sem prišla rodit, jaz pa sem ji odkimala. Takoj me je poklicala na pregled in ugotovila, da sem 3 cm odprta, mi povedala, da mi bo predrla mehur, in da bova šli rodit. Šok! Ni me bilo strah poroda, ampak sem bila zelo presenečena! Obvestila sem moža, ki je bil zelo vesel. Ob 10. uri sva dobila porodno sobo, kjer sva bila sama. Po predrtju mehurja so se popadki stopnjevali, bili so vse močnejši, ampak ne dovolj močni za porod. Dodajali so mi snov za pospešitev popadkov in šele takrat se je začelo dogajati. Bolečine so bile zelo hude. Najhujše je bilo popadek predihati na boku. Ojoj, kako je bolelo. Mož je bil zelo sproščen in mi pomagal z masiranjem in močenjem ustnic. Po 4 - ih urah predihavanja popadkov se nama je ob 14.18 rodil najin fantek Eman, težek 3630 g in velik 50 cm. Kakšno olajšanje! Dali so mi ga še čisto toplega na prsi. Oba z možem sva od sreče tako zelo jokala! Kako lep otročiček in samo najin. Spraševala sem se, če je to moje? Štela sva prstke, občudovala dolge črne laske. Bil je tako lep, tako nežen in samo najin. Najin Eman. Ta trenutek si zapomniš za večno.

Srečna sem, da se mi je uresničila največja želja - postati mama. Hvaležna sem bogu, da se mi je rodil zdrav in tako lep otročiček. Vsem ženskam prav iz srca privoščim, da doživijo ta dogodek, in da dobijo najlepši naziv: MAMA!

Zgodba je prejela povprečno oceno 3,9 in se, žal, ni uvrstila v finalno tekmovanje.