Bila je sobota, 12.7.2008, mesec dni pred predvidenim rokom. Moj mož je zjutraj zgodaj vstal in šel pomagat v gozd. Ko sem kasneje vstala še sama, sem začutila, da mi uhaja voda. Teklo je po malem. Pojma nisem imela, ali je to urin ali porodna voda, in ker je nehalo teči, nisem zganjala nobene panike. Kasneje pa se je ponovilo. In spet in spet. Vse skupaj mi je bilo čudno, saj sem šla že nekajkrat lulat. Torej le ni bil urin.

Na srečo je moj mož bolj pozabljive sorte in je kmalu prišel domov nekaj iskat, saj tam, kjer je bil, ni bilo signala. Povedala sem mu, kaj se dogaja in da bom poklicala v porodnišnico. Naročila sem mu še, naj čez nekaj časa poišče signal in me pokliče. Babica mi je rekla, da bo najbolje, da se pridem pokazat v porodnišnico, tako sem možu naročila, naj pride domov, da greva. Preden je prišel, sem mu še zlikala majice in zalila rože. Popadkov nisem imela, počutila sem se super, in prepričana sem bila, da ni nič in da bom prišla še isti dan domov.

Pa ni bilo tako. Okoli 10. ure dopoldan sva prišla v porodnišnico, še vedno brez popadkov. Ko me je zdravnica pregledala, je ugotovila, da mi je res odtekla voda. Rekla je, da bomo počakali na popadke, če pa jih v 24 urah še vedno ne bo, bodo porod sprožili. Prišla sem na oddelek in čakala, moža sem poslala domov, ker bi lahko trajalo še cel dan in celo noč, sploh pa zato, ker sem bila prvorodka. Imel bo še dosti časa, da pride k meni, ko se bo vse skupaj začelo.

Kmalu po njegovem odhodu me je začelo nekaj špikati v križu. Nisem mogla ne ležati, ne hoditi, ves čas pa sem morala hoditi na stranišče. Ko sem zagledala kri, sem šla poiskat zdravnico, ki mi je rekla, da se je začelo, in naj grem nazaj v sobo, ker me bo kmalu prišla pogledat. Možu sem pisala, da se je začelo.

Kmalu pa so bili popadki že na 5 oz. 4 minute in bili so vse hujši. Poklicala sem sestro, ki me je že na hodniku slišala, kako sem stokala. Na vratih mi je rekla, da gre po zdravnico in takoj sta skupaj prišli nazaj. Bila sem odprta že 7 cm. Zdravnica je rekla, naj mož pride takoj, če bi rad bil zraven pri porodu. Klicala sem ga na poti v porodno sobo. Tam me je babica pregledala in rekla, da naj pri naslednjem popadku kar pritisnem. Nič mi ni bilo jasno, ker je vse šlo tako hitro, samo pritiskala naj bi že čisto na koncu. In res, par popadkov in moja pikica je bila zunaj ob 16.47 s pomočjo babice, ki mi je pritiskala na trebuh.

Ko se je rodila, sem se najprej močno oddahnila, potem sem čakala, da mala zajoka ... OK, joka….

In ko so mi jo položili na trebuh in rekli, da je vse v redu, sem se resnično oddahnila, čeprav je vse šlo tako hitro, da sploh nisem imela časa razmišljati, kaj vse lahko gre narobe, ker bom rodila nedonošenčka. Ko sem poklicala moža, je bil še na poti. Slišal je, da Neža joka, in je takoj rekel: "Zakaj me pa nista počakali?" Hvala bogu je vse v redu in naša mala navihanka pridno raste.

Zgodba je prejela povprečno oceno 4,2 in se, žal, ni uvrstila v finalno tekmovanje.