Odrasli, ki nimajo vsakdanjega stika z dojenčki in malčki, včasih izgubijo pravi občutek za to, kako se otroku približati, da bi z njim preživeli nekaj prijetnih trenutkov. V svojo bližino ga želijo pogosto zvabiti na neprimerne načine, ki se, prav zanimivo, še ponavljajo.

Napake so sicer sestavni del našega življenja in iz njih se lahko marsikaj naučimo. Ko opazujemo odrasle, ki silijo v naše malčke, si včasih mislimo, da to ne drži. Pozitivnega otrokovega odziva ni in ni, ljudje pa na svoj neprimeren način še vedno silijo vanj. Lahko jim pomagate, da bodo svojo tehniko približevanja nekoliko izboljšali.

Faze približevanja dojenčku in malčku si ponavadi sledijo v naslednjem vrstnem redu:

1. Zahteva po nežnosti

Mnogo obiskovalcev, torej odraslih, ki imajo z vašim otrokom redke stike, svojih otrok pa nimajo ali so že odrasli, že na začetku od otroka pričakujejo izkazovanje nežnosti. Najpogostejši njihov stavek se glasi: "Mi daš poljub?" Ali pa: "Stisni se k meni!"

Otrokov odziv je seveda negativen, saj ni vajen, da bi nežnost do neznanca izkazoval na zahtevo. Na to je namreč pripravljen šele, ko sam oceni, da je primerno.

Odraslim, ki pridejo k vam, zato pred obiskom svetujte, naj v otroka ne silijo že prvi trenutek, ko vstopijo v stanovanje. Naj ga le pozdravijo, potem pa naj pustijo, da jih bo otrok ocenil in si jih ogledal. Šele potem bo pripravljen na kaj več.

2. Izzivanje

Ker so obiskovalci ob prvem negativnem odzivu ponavadi razočarani, razmišljajo, kaj bi bil lahko naslednji korak. Rešitev je, seveda, pred nosom: poseči v to, kar otrok trenutno počne!

Čeprav je znano, da otroci zelo redko delijo svoje zaklade z drugimi, še posebej na zahtevo, obiskovalci vendarle poskusijo: "Mi daš malo jabolka?" Ali pa: "Mi posodiš svojega dojenčka?" Vse za odziv, kakršenkoli! Odgovor je ponavadi: NE!

Precej bolje je, da obiskovalci poiščejo nekaj, kar bo popestrilo trenutno otrokovo dejavnost, na primer podobno igračo, ki bo primerno dopolnilo k trenutni igri. Če se otrok igra z dojenčkom, naj mu ponudijo odejico, da ga bo lahko pokril.

3. Zahteva po igri "po moje"

Po vseh negativnih odzivih otroka ponavadi posežejo vmes starši. Obiskovalcem predlagajo skupno igranje. Ki pa ga obiskovalci, žal, pogosto razumejo drugače kot starši ali otroci.

Obiskovalci namreč najpogosteje pobudo vzamejo zelo zares in se začnejo z otrokovimi igračami igrati blazno zavzeto. In otroku tudi svetujejo, kaj naj s čim naredi. Ter se čudijo, zakaj se noče igrati z njimi.

Obiskovalcem, ki to počnejo, svetujte, naj otroka najprej nekaj časa opazujejo. Potem naj se vključijo v njegovo igro, nikar naj ne začnejo svoje in naj vanjo ne silijo še otroka. Vključitev v otrokovo igro naj bo premišljena in postopna. Vskočijo naj, na primer, ko bo otrok kaj iskal in mu to stvar, denimo, lahko podajo. Kasneje jim bo otrok sam pokazal, kako naj se igrajo z njim.

4. Žgečkanje

Ko vse vrline obiskovalcev odpovedo, poskusijo še z zadnjo – z žgečkanje. Medtem ko se otrok že precej razdražen stiska k staršem, se »napadalec« približa in začne otroka žgečkati. Razen trenutka smeha in še močnejšega stiskanja k staršem drugih učinkov žgečkanja ni. A mnogi obiskovalci so veseli kakršnegakoli odziva.

Če se vam zdi, da je šlo siljenje v otroka čez vse meje, obiskovalcem to povejte. A bolje bo, da za prijetnejši razplet dogodkov s tehtnim premislekom in načrti poskrbite že pred obiskom.

Če ne gre drugače, obiskovalcem svetujte, naj dojenčke in malčke opazujejo, sprva le od daleč. In naj upoštevajo osnovno pravilo pri snidenju z njimi. »Otroci so glavni igralci, njih ste prišli občudovat, kajne, ne pa ravno obratno!«