Diastaza rektusov je razmik vzdolžnih trebušnih mišic, ki potekata od reber do medenice na obeh straneh, na sredini pa sta povezani z vezivnim tkivom. Lahko sta razmaknjeni zaradi ohlapnosti mišic in slabosti veziva. Prizadene lahko vse, razmeroma pogosto nosečnice in ženske po porodu, pa tudi moške in otroke. Lahko se pojavi tudi pri dojenčkih in je lahko bolj izrazita pri prezgodaj rojenih nedonošenčkih.

Da, vsi se že rodimo z razmaknjenimi in ohlapnimi mišicami, ki pa se na srečo v večini primerov naravno približajo med rastjo in odraščanjem – do tretjega leta starosti bi se morali z nevrološkim in telesnim razvojem povezati in okrepiti tkivo, veziva in mišice. Otrok, pri katerem se ne, ima lahko težave z razvojem, gibanjem, držo, križem, hrbtom, hojo in tudi črevesjem, saj ni potrebne notranje podpore organov. Posledice so lahko razvojna motnja koordinacije, slabše motorične spretnosti in bolečine.

Znaki diastaze so lahko izbočena trebušček in popek ter izbokline po trebuhu. "Diastaza je videti kot greben, ki teče po sredini trebuha in ki nakazuje na nestabilno vezivno tkivo, imenovano linea alba. Ob vsakem povečanju pritiska v trebušni votlini se greben poveča," je razložila fizioterapevtka in avtorizirana pripravnica pedokinetike, Iva Weingerl. "Pri dojenčkih je stanje najlažje videti, ko poskuša sedeti ali ko se napenja. V njegovem sproščenem stanju je mogoče tudi otipati robove mišic, ki sta razmaknjeni," je dodala.

A na srečo v najhujših primerih ne gre za pogost pojav. "Prava diastaza rektusov pri dojenčkih in malčkih zelo redko nastane. Če že, gre za otroke z izrazito mišično hipotonijo, ki so praviloma vodeni v razvojni ambulanti in imajo vključeno nevrofizioterapijo," je pojasnila pediatrinja Zdravstvenega doma Ljubljana Polje, Eva Bevc Žunič, dr. med., spec. "Nekoliko pogosteje vidimo blago ohlapne trebušne mišice brez prave diastaze. Ti otroci imajo samo rahlo izbočen trebušček," je dodala.

Diastaza je po rojstvu pogostejša pri nedonošenčkih in temnopoltih novorojenčkih. A z rastjo se zmanjšuje, "če spodbujamo dojenčkov razvoj s prijemi, s katerimi podpremo funkcionalno gibanje telesa in če ne izvajamo vaj za krepitev trebušnih mišic, ki še povečajo pritisk v trebušno votlino in ki lahko posledično dodatno povečajo diastazo. Pomagamo z načinom, ki spodbuja pravilno mehaniko gibanja in zdravo postavitev skeleta brez dodatnih obremenitev trebušnih mišic," je pojasnila Iva Weingerl. "Stanje ne predstavlja resnih zdravstvenih zapletov in se običajno odpravi samostojno, ko dojenček dopolni osem tednov, če spodbujamo njegov naravni razvoj in če ga ne postavljamo v položaje, ki jim še ni dorasel," je poudarila.

"Do pojava diastaze pri otrocih pa lahko pride zaradi prekomernih pritiskov trebušnih mišic zaradi slabosti vezivnega tkiva, zaprtja, debelosti, pogostega dvigovanja in nepravilnih vadbenih programih," je opozorila. Otroci z diastazo imajo lahko trebušno kilo, bolečine v križu, težave pri dihanju, kašljanju, gibanju in odvajanju blata, slabo držo ter nestabilno hrbtenico in medenico, je razložila. Pri njih svetuje pravilni položaj odvajanja blata, pravilno dvigovanje in spuščanje bremena, "kjer ne povzročamo prekomerne obremenitve in škode za zdravje. Še posebej odsvetujem klasične trebušnjake in vse vaje/aktivnosti, ki povečajo pritisk v trebušni votlini."

V vsakem primeru je ključno pravilno ravnanje z dojenčkom, pozneje v otroštvu pa pravilne in primerne vaje za krepitev trupa. Izredno pomembno je, da dojenčka ne posedamo in da ga ne vlečemo za rokice v sedeči položaj; naj se raje razvija z lastnim naravnim ritmom. "Trebušne mišice pri dojenčkih se okrepijo s kotaljenjem, posedanjem in plazenjem," je denimo razložila dr. Bevc Žunič. "Staršem svetujemo, da otroke spodbujajo h gibanju. Z razvojem in okrepitvijo trebušnih mišic se diastaza zmanjša, blago izbočen trebušček pa izzveni, ko otrok shodi," je dodala.

Iva Weingerl staršem svetuje posvet pri fizioterapevtu, preden vpišejo otroka na športne aktivnosti, hobije, krožke, da jim z nepravilno izbiro ne bi škodili pri rasti in razvoju. Pri otrocih in dojenčkih z diastazo pa bi bil nujen individualni pristop obravnave s strokovno usposobljenim kadrom, je še poudarila.