Pogovori in članki o dojenju zame že nekaj let predstavljajo trn v peti, lahko bi rekla kar v srcu. Vse se je začelo pred dvanajstimi leti, ko sem rodila prvo hčerko. Bila sem mlada mamica pri dvajsetih. Vse, kar sem vedela o porodu in dojenju, sem prebrala v knjigah. In zdelo se mi je popolnoma samoumevno, da bom svojega prvega otroka dojila. Pa sem se uštela!

Moja deklica se je rodila dva tedna prezgodaj. Bila je majhna, a zame najlepša na svetu. Ko naju je sestra iz porodne sobe pripeljala na oddelek in nato v sobo, je hladno dejala: "Ko bo otrok jokal, ga dajte k prsim!“ – in odšla. Seveda je dojenček zajokal in sem majceno, lačno dete pristavljala in nastavljala na dojko, a bolj sem to počela, bolj je kričala.

V sobi sem bila sama. Na pomoč sem poklicala sestro. Prišla je. Ogromna in hladna ženska je mala usteca potisnila na mojo bradavico. Tekle so solze, teklo je mleko, a otrok je jedel. To je bila moja prva in zadnja pomoč, ki sem jo dobila v porodnišnici.

Dojenje je slabo steklo, malčico so odpeljali stran, v drug prostor, kjer je bila zaradi hude zlatenice pod lučko. Ker pred dvanajstimi leti dojenje očitno še ni bilo na prvem mestu, so sestre punčki ponudile stekleničko. Ko pa je enkrat okusila lažjo pot do hrane, je bila moja dojka zgodovina.

Po nekaj mesecih pa me je slaba vest začela loviti kot čarovnica z metlo. Počutila sem se, kot da sem nevredna in slaba mamica.

Dvojčici

Hčerka je zrasla kljub adaptiranemu mleku. Po osmih letih pa sem ponovno zanosila. Tokrat z dvojčicama. Bila sem odločena, da bom dojila in pika!

Med nosečnostjo sem prebrala vso literaturo o dojenju v našem in tujih jezikih, vse strani na internetu na temo dojenje sem znala na pamet. Pa sem se spet uštela!

Dvojčici sta se rodili dva meseca prezgodaj. Z njima ni bilo nič hujšega, le topli posteljici sta potrebovali in sesalni refleks se jima še ni razvil, zato so ju hranili po sondi.

Najprej so mi v porodnišnici pokazali laktarij – sobo, v kateri si mamice izčrpavajo mleko. Mleka, ki mi ga je uspelo načrpati, je bilo za slab požirek. Sestra v laktariju me je vprašala, kateri deklici naj da ta "pljunek“ mleka. Otroku A ali B? Ja, kako za vraga naj se odločim, vsaki pol, menda, a če vsebino razpolovimo, mleka ne ostane skoraj nič. Dobila ga je tista, ki je bila šibkejša.

Po desetih dneh, ko so zdravniki menili, da sta punci dovolj pri močeh, smo poskusili dojiti. Tokrat so si za nas tri vsi vzeli dovolj časa. S skupnimi močmi je prvo dojenje steklo. Pojavila pa se je druga težava, deklici sta se z dojenjem preveč utrudili in spet pristali na sondi. Vsak dan sem si izstiskala mleko in vsak dan ga je bilo manj. Saj veste, če ni povpraševanja, ni ponudbe. Nad mano so se zbirali črni oblaki, bila sem utrujena, prestrašena, razpeta med dvema v porodnišnici in dvema doma. Preveč sem si želela dojiti, zato je poleg mleka iz bradavic kdaj pritekla tudi kri.

Na srečo je moj obup opazila pediatrinja z zlatim srcem. Pozno zvečer sem si črpala mleko. Obupana nad redkimi kapljicami sem začela neustavljivo jokati. Tako sem si želela pomagati svojima deklicama, da bi pili materino mleko!

Vso v solzah me je našla pediatrinja. Na kratko mi je dejala, naj se neham cmeriti, in mi pojasnila, da imam pač slabe mlečne žleze in posledično premalo mleka. Da si niti ne predstavljam, kako naporno je dojenje dvojčkov in naj se takoj sprijaznim s stekleničko, ker moji punci potrebujeta kilograme in ne cmerave mame. Zadelo me je kot strela!

Dvojčici sta se lepo redili, bile smo doma in prednost stekleničke je bila tudi v tem, da sem imela vedno pomoč pri roki. Eno sem hranila jaz, drugo pa očka ali starejša sestrica.

Ko sem že mislila, da sem se z nedojenjem sprijaznila, so me ljudje spet pahnili na rob obupa. Kogar koli sem srečala – na sprehodu, v trgovini, pri zdravniku, na kavici – vsi so občudovali lep rdeč voziček in mala zaklada v njem. Po minuti občudovanja pa sta sledili obvezni vprašanji: "Ali je naporno?“ in nato: "Ali dojite?“ Sledil je moj odgovor in dolga razlaga, da ne, ker ne morem, ker moje žleze ... Oni pa nazaj: "Škoda, to je zelo dobro za dojenčka in ..."

Vsak od njih je prispeval svojo kapljo olja na ogenj. Spet sem padla v "dojiteljsko“ depresijo. Ko sem si malce opomogla, pa sem izbrala drugo pot. Lagala sem. Vsakemu sem odgovarjala, da punčki dojim, da je vse odlično, da ni čisto nič naporno in tako naprej. Le tako sem imela mir.

Nihče ne pomaga mamicam, ki ne dojijo

Najbolj me je žalostilo, da je še veliko mamic, ki ne morejo dojiti, predvsem pa tistih, ki ne smejo. Nekatere imajo namreč kronično bolezen in morajo jemati zdravila, ki ne bi dobro vplivala na dojenčka. A problem naše družbe je, da kar ni samoumevno, ni dobro. Še večja žalost pa je, da se vsi strokovnjaki, zdravniki, pediatri ukvarjajo samo z materami, ki dojijo, nihče pa nikoli ne ponudi roke nam, ki smo ostale same, čisto majhne in zelo obupane.

Moje punce so že "velike“. Čeprav se niso dojile, smo ravno tako vzpostavile posebno vez. Le grda slaba vest me še kdaj obišče, predvsem, kadar vidim doječo mamico ...

Kakšno je vaše mnenje in predvsem odnos do takšnih mamic, pa lahko izrazite na forumu.