Če bi bila novorojenčkova glava popolnoma trda, bi bil porod veliko bolj boleč in težak. Tako pa je novorojenčkova glava mehka in prilagodljiva, da lahko med porodom kot vodilni del telesa potuje iz maternice skozi medenično dno navzven.

Prilagojena oblika lobanje

Med porodom je novorojenčkova glavica neverjetno mehka in upogljiva, pravi Desmond Morris, avtor knjige Otrok. Čeprav mora pozneje v življenju služiti kot trdna, neprebojna čelada, ki varuje možgane, je med porodom njena glavna naloga, da se ustrezno preoblikuje ter se prebije skozi medenično dno in nožnico.

Novorojenčkove lobanjske kosti pa niso samo mehke in upogljive, temveč so razdeljene na več plošč, tako da se sosednji plošči lahko prekrijeta. To naredi novorojenčkovo glavico še ožjo in bolj koničasto, ko je na poti skozi porodni kanal. Porod olajša tudi novorojenčkova majhna in premakljiva čeljust.

Naravno popačenje

Fleksibilnost glavice lahko povzroči, da je dojenček po porodu videti nekoliko zmečkan, morda celo sploščen. Tovrstna popačenja so naravni del poroda in kmalu po njem izginejo. V nekaj dneh ima skoraj vsak otrok popolno in simetrično glavico. Celo v najhujših primerih, ko je bil porod nenavadno težak (npr. porod z vakuumom), preoblikovanje glavice ne traja več kot nekaj tednov.

Novorojenčki mamic, ki so rodile prvič, imajo navadno bolj popačeno glavico. Pri vsakem naslednjem porodu pa je potovanje skozi porodni kanal lažje in zato je glavica manj 'pomečkana'.

Otrokova lobanja postane trda šele nekaj mesecev po porodu. V zgodnjem obdobju je še posebej občutljiva za poškodbe, zato morajo biti starši previdni in dobro varovati svojega dojenčka.

Mečave

Ploščati deli novorojenčkove lobanje ostanejo razmaknjeni še nekaj časa po porodu. Manjše vrzeli med njimi so prekrite s čvrstim vezivnim tkivom, ki ščiti pred poškodbami. Na šestih mestih na glavi se vrzeli združijo v manjša polja, ki jih imenujemo mečave.

Glavni mečavi sta na vrhu glave, sprednja je na vrhu čela, zadnja proti koncu temena. Preostale štiri, ki so manjše, so na sencih in zatilju.

Včasih na sprednji veliki mečavi opazimo dojenčkov pulz.

Z rastjo dojenčka se mečave manjšajo in vrzeli postopoma izginjajo. Na mestih, kjer se plošči stakneta, nastanejo lobanjski šivi. Te povezave s časom postajajo vse močnejše, dokler ni enotna celotna lobanja dojenčka.

Čas, ki je potreben za rast in trdnost lobanje, se od otroka do otroka razlikuje. V večini primerov pa se mečave zaprejo med 18. in 24. mesecem.