Kako lahko doječim materam pomagajo člani družine, npr. partner, starši?

Zelo. Predvsem s tem, da so jim v oporo. Pri tem mislim še posebej na moža, ki naj ženi in otroku nudi oporo, varnost, nekakšno zaščito pred svetom, ker ženske že v nosečnosti postanemo bolj senzibilne. Dobro je, da se tudi očetje poučijo o dojenju in morebitnih težavah pri tem. Dostikrat se zgodi, da nas pokliče kakšen oče, ko je mamica še v porodnišnici in tega smo zelo veseli. Tudi na spletu kdaj zastavijo kakšno vprašanje. Ko mamica z dojenčkom pride iz porodnišnice, pa vidim očetovo vlogo v tem, da ji je v oporo, da ji krajša dolge ure, ji skuha čaj, jo zmasira, se ukvarja z otrokom, ko mama ne doji in se lahko takrat spočije. Prvi dnevi so namreč lahko zelo naporni, otroci se lahko kar naprej dojijo.

Očetje so odlični za podiranje kupčkov, to običajno bolje delajo od mamic, saj otroka močneje primejo. Kar zadeva ostale družinske člane pa se mi zdi pomembno predvsem to, da pripombe ali dvome, če jih imajo, zadržijo zase. Še posebej generacije naših mam ali tašč nimajo z dojenjem nobenih izkušenj, ali pa so te slabe. Pa niso one krive, da je tako. V nekem obdobju so namreč verjeli, da so mlečni nadomestki enakovredni ali boljši od materinega mleka in so jih celo vsiljevali. Marsikatera babica danes pove, da je dojila skoraj naskrivaj. Ali pa niso dojile zato, ker je bil porodniški dopust takrat zelo kratek – neko obdobje celo samo dva meseca. Matere so morale hitro nazaj v službo, niso pa imele možnosti in znanja o tem, da bi si mleko črpale in otroke hranile na ta način. Zato naj babice pri mamah ne podpihujejo dvomov o dojenju, raje naj pomagajo drugače, kaj skuhajo in so matere svojim hčerkam.

Ko sva že pri hrani – na kaj morajo doječe matere paziti, predvsem – česa ne smejo jesti?

Splošna priporočila za prehrano doječe matere so enaka kot za nosečnice: zdrava, uravnotežena prehrana, čim več sveže zelenjave in sadja, ne preveč sladkarij in industrijsko predelane hrane. Doječe mamice naj ne uživajo alkohola, kofeina v velikih količinah, če so kadilke, je mogoče že nosečnost idealna priložnost, da se za vedno odrečejo cigareti. Najbolje je, da si poiščejo pomoč, saj je kajenje odvisnost, ki jo je treba zdraviti kot vsako drugo. Matere tega morda ne vedo, a manj nevarni od cigaret so nikotinski pripravki – otrok tako dobi samo nikotin, ne pa še vseh drugih strupov, ki so v cigareti. Vsa morebitna zdravila morajo pred jemanjem preveriti pri zdravniku.

Pri hrani ni nič prepovedanega, mamicam celo svetujemo, naj med dojenjem ne spreminjajo preveč svoje prehrane, saj je dojenček nanjo navajen še iz maternice. Ni jim pa treba piti mleka, da bodo imele svoje, ti nasveti ne držijo. Kravje mleko, ki ga pije mama, lahko pri dojenčkih povzroča kolike, krče – pravzaprav je to edina hrana, ki so jo do sedaj povezali z nastankom kolik. Če jih dojenček ima, je najbolje iz materine prehrane najprej izločiti mleko in mlečne izdelke, vsaj za teden dni, da je sprememba opazna. Če je kdo v družini alergičen na določeno vrsto hrane, je dobro biti pozoren tudi na to. Eno od zmotnih prepričanj v naši kulturi je, da stročnice, če jih je doječa mati, otroka napenjajo, vendar temu ni tako, le dobro jih moramo skuhati. Dojenček namreč dobi prebavljeno in zelo predelano hrano; vendar pri količini ne gre pretiravati – če jih mamica težje prebavlja, pa naj se jim izogne. V Mehiki, npr., doječe matere ne zmanjšajo količine stročnic, stročnice so tradicionalno celo prva gosta hrana, ki jo ponudijo dojenčkom! Tudi količine začimb ne zmanjšajo, ker so nujne v njihovi prehrani. V različnih kulturah je prva hrana za dojenčke zelo različna. Ne gre pa pretiravati s citrusi, saj se sicer dojenčkova ritka rada vname. Kakšen krhelj pa ne škodi.

Doječa mamica na dan potrebuje le 500 kalorij več kot sicer, zato naj ne je pretirano. Ob normalni prehrani lahko tudi lepo shujša, saj dojenje »kuri« maščobne zaloge, ki so se v telesu v ta namen nabrale med nosečnostjo. Mora pa poskrbeti za dovolj tekočine; pred dojenjem naj si pripravi kozarec vode, razredčenega soka ali čaja, najbolje nesladkanega, ki ga bo lahko pila, medtem ko bo otrok sesal. Na voljo so tudi različne mešanice zeliščnih čajev za dojenje. Zelo pomemben za dojenje je tudi počitek. Ker je lahko ritem po prihodu iz porodnišnice zelo naporen, mamicam svetujemo, naj si stvari že prej organizirajo. Tako naj, na primer, obiskovalci skuhajo za vse in hrano prinesejo s seboj, pomagajo pri likanju, pospravljanju in podobno, pa bo mamici veliko lažje. Mogoče Slovenci te navade nimamo, a moramo biti bolj pogumni. Pri Američanih je to ustaljena praksa. Ko gredo pogledat dojenčka, vedno prinesejo za darilo tudi skuhano hrano, vsaj za eno skupno kosilo.

Kaj danes svetujete mamicam, do katere otrokove starosti naj dojijo?

V zadnjih desetih letih se je uveljavila doktrina, da naj samó dojenje, brez dodajanja česarkoli, traja do dopolnjenega šestega meseca otrokove starosti. Raziskave namreč kažejo, da dlje kot pomikamo začetek uvajanja goste hrane, manjša je verjetnost za razvoj alergij. Tudi refleks izplazenja jezička in s tem izrivanja goste hrane je še zelo prisoten v prvih šestih mesecih. Pri nas ne gledamo toliko na koledar, ampak mamicam svetujemo, naj bodo pozorne na določene znake, ki dajo vedeti, da je otrok zrel za gosto hrano: da samostojno sedi, da nima več močno izraženega izplazenja jezička, da nosi predmete v usta in da kaže interes za gosto hrano. To pomeni, da otrok steguje rokice proti hrani, ko mi jemo, ali celo seže v krožnik ter oponaša našo mimiko, kot bi tudi sam žvečil hrano. Dojenje nasploh pa naj bi trajalo, dokler to obema, dojenčku in mamici, ustreza. Če odločitev prepustimo otroku, interes za odstavljanje pri 18 mesecih pokaže približno 10odstotkov dojenčkov, pri starosti dveh let je to število že višje, velika večina otrok pa bi se nehala dojiti šele okrog 3. leta.

Tudi raziskave psihologov v zadnjih letih kažejo, da sesalci, ljudje še posebej, potrebujemo sesanje za umiritev in tolažbo do 4. leta starosti. Če ne pri dojki, pa dudo, palec, stekleničko. Svetovna zdravstvena organizacija še vedno priporoča, naj dojenje traja vsaj dve leti. To je spodnja meja. Zadnja leta z veseljem opažam, da mamice razmišljajo o dojenju tudi po »magičnem« 1. letu, čeprav jih običajno skrbi, kako bo s tem, ko bodo v službi. Vendar v praksi potem ni težav. Ko je otrok večji, pa mora mama vseeno paziti, da dojenje ne postane nadomestilo za vso bližino. Mora znati postaviti meje.

V koliko odstotkih matere nimajo mleka, pa če se še tako trudijo in kakšni so lahko vzroki za to?

Približno dva odstotka žensk nima razvite mlečne žleze in se jim tudi med nosečnostjo ne razvije. Dojke se namreč do neke mere razvijejo v puberteti, končni razvoj pa se zgodi med prvo nosečnostjo. Vendar je teh žensk res samo dva odstotka. Včasih ni zadosten hormonski odziv telesa, včasih pa mamice prehitro odnehajo z dojenjem, ker imajo premalo informacij oz. so te napačne.

Se dojenje danes širi ali pojema in koliko je to povezano z osveščenostjo mater oz. družbe nasploh? Kako je s tem pri nas?

Zelo zanesljivega in natančnega odgovora vam ne morem dati, ker v Sloveniji nimamo nikogar, ki bi te podatke zbiral. Vemo, koliko je dojenih otrok ob odpustu iz porodnišnice – ta številka je zelo visoka. Nihče pa ne ve povedati, koliko je izključno dojenih otrok pri treh ali šestih mesecih, pri enem letu. Dejansko nimamo centralnega registra, kjer bi zbirali te podatke. Le iz lastne izkušnje lahko povem, da je interes nezmanjšan. Mogoče nas vse več mamic pokliče tudi zaradi večje osveščenosti, več preberejo tudi na internetu in nam zastavljajo že povsem konkretna vprašanja. Med temi materami je zavedanje o pomembnosti dojenja izredno visoko. Ne morem pa na splošno reči, da danes mamice dojijo več kot pred desetletjem.