Ljudem, ki niso starši ali pa staršem, katerih otroci nimajo težav s spanjem, se otroško spanje zdi ena najbolj »oguljenih« tem pogovorov. A na žalost lahko takšne težave otroka ali dojenčka v nezavidljiv položaj spravijo vso družino.

Neprespanost staršev in otrok se lahko stopnjuje v hujše težave in celo bolezenska stanja. Tega se dobro zaveda ena najbolj priznanih strokovnjakinj, ki se ukvarjajo z otroškim spanjem, Elizabeth Pantley. V dolgih letih dela s starši in otroki je razvila vzorec, po katerem bo čez čas lahko mirno spala vsa družina – brez joka, a z ogromno mero vztrajnosti.

Zakaj brez joka?

Starši so različni, priznava Pantleyeva, zato so različne tudi metode uspavanja. Dolga leta je veljalo, da se bo dojenček naučil nočne discipline le, če mu ne bomo popustili. Nekaj noči bo jokal ure in ure, potem pa bo zaspal. Vsak dan hitreje. In prišla bo noč, ki jo bo prespal popolnoma brez joka.

Morda res, pravi Pantleyeva, a pred vsakim načrtnim ravnanjem bi se starši morali zavedati, kaj z njim otroku sporočajo. Zgoraj opisan način dojenčku pravi, da staršev ne bo vedno ob njem, ko jih bo potreboval (in dojenček jih potrebuje še v precejšnji meri), torej so klici na pomoč odveč. »Nihče me ne mara, vsi so me zapustili,« je vse, kar lahko tako majhen otrok v takšnem položaju ugotovi. Ko mu poidejo moči, da bi vas vendarle priklical, ker je morda polulan, pokakan, žejen, lačen, ga boli uho, zaspi.

Otroci, predvsem pa nebogljeni dojenčki, potrebujejo občutek varnosti, opozarja Pantleyeva. Če bodo vedeli, da bomo ob njih, ko nas bodo najbolj potrebovali, nam bodo zaupali, kasneje se bodo z manj strahu in odpora osamosvajali. Vsake ločitve od nas ne bodo zaznali kot nekaj, kar bo večno, saj bodo vedeli, da se bomo vedno vrnili in jim stali ob strani.

Za dojenčke, stare do štiri mesece

Dojenčki navadno zaspijo med dojenjem ali med hranjenjem po steklenički. To pomeni, pravi Pantleyeva, da hranjenje povezujejo s spanjem in to ni prav. Zato priporoča, da dojenčka čim večkrat odstavite takrat, ko postaja zaspan. Položite ga v posteljo, da bo začel zaznavati, da se v spanju loči od mamice. Na začetku boste to verjetno morali storiti tudi desetkrat v enem večeru, morda vam bo uspelo šele v prihodnjih dneh. Ne silite, a ponavljajte, dokler ne bo uspeha.

Otroka opazujte – ko se vam zdi utrujen, je čas za počitek. A že zgodaj mu z različnimi signali (prostor, zatemnitev) dajte vedeti, ali gre za dnevni počitek ali za nočno spanje. Dnevni počitki naj po priporočilih Pantleyeve ne bodo predolgi – trajajo naj najdlje tja do treh ur. In ne pozabite, od tako majhnega dojenčka ne smemo pričakovati, da bo spal od večera neprekinjeno vse do jutra. Ko prespi pet ur v kosu, otroški strokovnjaki pravijo, da otrok spi vso noč.

Starejši dojenčki in malčki

Pri starejših dojenčkih in malčkih gre malo drugače. Pantleyeva predlaga predvsem več priprav, ki bodo otroku omogočile okoliščine za miren spanec. Sem spada tudi odločenost staršev, da uredijo težave s spanjem in njihova vsakodnevna psihična pripravljenost. Prostor za spanje naj bo prezračen in ustrezne temperature. Večerno rutino pred spanjem (umirjeno igranje, večerja, kopanje, spanje) začnimo dovolj zgodaj, da si zanjo lahko vzamemo precej časa. Izvajamo jo umirjeno. Večerni obrok naj bo količinsko ustrezen in lahko prebavljiv. Seveda pa morate paziti, da bo otrok že čez dan pojedel dovolj hrane in popil dovolj tekočine. Lažje se bo ločil od vas, če se bo navezal na najljubšo igračo ali predmet, vendar pazite, da gre za varno stvar.

Tudi starejšega dojenčka ali malčka je treba odvaditi, da bi spanje povezoval s sesanjem. Ko sesanje dojke ali stekleničke upočasni in začne zapirati oči, bradavico ali stekleničko nežno s pomočjo prsta potegnite iz ust in mu bradico nežno pritisnite k ustom. Tudi to boste verjetno na začetku ponavljali neštetokrat, preden bo otrok popustil. A tako kot vedno, ne silite, ponavljajte in vztrajajte. Potem otroka položite v posteljico. V pomoč vam bo tudi to, da boste otroka čez dan uspavali na različne načine. V vseh jezikih je najbolj primeren zvok za to mamino šušljanje (ššššš).

Če je otrok že dovolj star, da bi lahko opuščal nočno dojenje, Pantleyeva svetuje, da najprej vsak nočni podoj skrajšajte. Ko skoraj zaspi, ga položimo v posteljico in mu šušljamo, potiho pojemo ali govorimo tolažilne besede. Če se prebudi, postopek ponovimo, a kmalu ga bomo lahko uspavali, ne da bi ga dvignili iz posteljice. Po načrtih Pantleyeve bo otrok na tak način med podoji vse dlje spal, ko pa se bo zbudil, ga bomo vedno lažje potolažili – sprva z dojenjem ali stekleničko, kasneje s trepljanjem, petjem in tolažilnimi besedami, vse dokler ne bo dovolj že kaka nežna beseda pred vrati otroške sobice.

Vztrajno, a ne na silo

Da bo otrok dobro spal, je po besedah Pantleyeve vedno treba zagotoviti ustrezne pogoje. Postelja naj bo udobna. Če se je otrok boji, bo morda po njenem pomagalo, če se bo podnevi igral v njej, da se je navadi.

Tako kot starši potrebujejo precej časa, da se odločijo, da bo treba otrokove težave s spanjem urediti, tako tudi otrok potrebuje čas, da se novemu načinu privadi. Žal se v njegovem primeru ta ne šteje v dnevih, pač pa v tednih ali celo mesecih. Vsak korak, za katerega se odločite, ponavljajte vsaj deset dni zapored. Če ne bo šlo, je morda čas za ponovitev prejšnjega. Ne silite otroka v napredovanje, to bo naredil sam, ko bo pripravljen.