Prvi jok

Otrok navadno zajoka takoj po rojstvu. To je odraz šoka ob nenadni spremembi okolja. Starši si ob prvem joku svojega novorojenčka oddahnejo in se mu nasmehnejo. To zanje pomeni, da njegova pljučka dobro delujejo, da je otrok živ.
Dojenčki prve tri mesece življenja pogosto jokajo, pozneje pa ta jok počasi pojenja. Vse bolj so sposobni komunicirati tudi na drugačen način, privabiti pozornost staršev ne le z jokom.

Pri šestih tednih se solzovoda toliko razvijeta, da se pojavijo prve solze. Včasih starši menijo, da otroku nič ni, čeprav krčevito joka – a ker je jok brez solzic, naj mu ne bi bilo hudega. To ni res. Vsak jok dojenčka nekaj pomeni!

Poznamo sedem vzrokov, zaradi katerih otrok joka. To so bolečina, neugodje, lakota, samota, utrujenost, dolgočasje in razočaranje. Starši se kmalu naučijo 'slišati' jok svojega dojenčka.

Kadar zajoka zaradi bolečine, je jok oster, ušesa parajoč. Ker še ne ve, kaj se dogaja, kaj je narobe, ne loči med majhno in veliko poškodbo, želi z jokom čim prej pritegniti pozornost staršev. In pogosto povsem preneha jokati, ko ga vzamemo v naročje in potolažimo. Spet se počuti varnega.
Če pa še vedno čuti bolečino, joka tudi v naročju. Tak dolgotrajen jok zaradi bolečin pogosto povzročajo kolike ali krči.

Otrok joka tudi, kadar je pokakan, utrujen, kadar mu je prevroče, ga zebe. Jokati pogosto začne potihoma, nato pa svoj jok stopnjuje.

Kadar je dojenček lačen, je njegov jok glasen, da nam vedeti, da je nujno. Ko joka zaradi lakote, ima med jokom zelo kratke premore za vdihe.
Če se otrok počuti osamljenega in zapuščenega, joka žalostno. In tak jok je najlažje potolažiti. Ozdravi ga toplo naročje in starševski dotik.

Dojenček joče tudi, če je utrujen. Takrat je njegov jok cmerav, mane si oči, nič mu ne ustreza.

Jok pred spanjem

V prvih mesecih življenja je dojenček še zelo navezan na svojo mater in joka, kadar je ni zraven. Njegova največja želja je, da je udobno nameščen v materinem naročju. Tam se počuti varnega, pomirjen je. Vendar to ni vedno mogoče. Dojenček ponavadi spi v svoji posteljici. Mati ve, da se bo slej ko prej vrnila k njemu, toda dojenček tega ne ve in se počuti zapuščenega. Če njegov jok ostane večkrat prezrt, se začne v njegovih možganih rojevati nezaupanje do staršev. Začne ga strašiti misel, da se njegova mamica morda ne bo vrnila.

Če je mogoče, naj bosta zato mati in otrok v prvih mesecih življenja skupaj. Dojenček se mora naučiti spati sam, brez pestovanja, hranjenja, toda to ne pomeni, da mati ne sme biti prisotna. Njegova posteljica je lahko v spalnici in dojenček bo čutil prisotnost matere. Če joče, ko ga položite v zibelko, mu nežno prigovarjajte, ga božajte in mu dajte vedeti, da ni sam, da ste ves čas v njegovi bližini. Počutil se bo varnega in vam bo sčasoma zaupal. Vedel bo, da ga ne boste zapustili in da se vedno znova vračate k njemu.

Od šestega meseca dalje, ko otrok začne spoznavati, da z materjo nista 'eno,' pa je morda že pravi čas, da dobi svojo sobo. Seveda ni nič narobe, če je njegova posteljica še naprej v spalnici staršev.