Britanca Polly in Tony Bowyer sta bila zelo vesela, ko je po dveh letih truda Polly končno zanosila. Nosečnost je potekala popolno, dokler ni začela bodoča mamica rojevati tri tedne prezgodaj, dan pred novoletnim večerom leta 2007. “Poklicala sem bolnišnico in ker je bil to moj prvi dojenček, so mi rekli, naj počakam, dokler popadki ne bodo bolj pogosti,“ se spominja Polly.

“Kot mlada mamica sem upoštevala njihov nasvet. Kovček za v bolnišnico sem imela pripravljen že nekaj tednov in sem nameravala tja ob prvem popadku.“ V zgodnjih urah 31. decembra so bili Pollyjini popadki le nekaj minut narazen. Nato se je na njeno grozo pripetilo nepredstavljivo.

Z nogami naprej

“Šla sem na stranišče in kar naenkrat začutila, da se začenja porod. Zakričala sem Tonyju, naj pokliče reševalce. Čutila sem, da bom kmalu rodila, kar na tleh kopalnice!“ Ko so prispeli reševalci, je bil dojenček že na poti. Na grozo vseh se je rojeval z nogami naprej.

“Reševalec je imel na obrazu izraz popolne groze,“ pravi Polly. “Moji popadki so oslabeli, zaradi česar sem dojenčka še težje potiskala ven. Nato se je zagozdil in nekaj minut kasneje se je končno rodil.“ Polly je v strahu spraševala, če je njen otroček mrtev. Reševalec se je trudil, da bi jo pomiril in ji govoril, da bo vse v redu.

Ločena

Naslednjih nekaj minut je minilo v meglici modrih utripajočih luči, ko so Polly in njenega otroka odpeljali v ločenih reševalnih vozilih. Medtem so se reševalci obupano borili, da bi rešili novorojenčka, ki je bil skoraj 20 minut brez kisika. Šele takrat je Polly izvedela, da je rodila dečka.

“Ko smo prispeli v bolnišnico, še vedno ni dihal,“ pojasnjuje Polly. “Nato nama je nekdo od osebja sporočil grozljivo novico. Rekel je, da sinek ne bo dočakal jutra. Bila sva čisto na tleh.“

Že pred porodm sta se starša odločila, da bo dojenčkov spol do rojstva ostal skrivnost, imeni za deklico oz. dečka pa sta že izbrala. Tako je njun prvorojenec dobil ime Oliver.

Zdravniki obupali ... 

Po 17 dneh, v katerih se je Oliver krčevito oklepal življenja, so dečka odklopili z naprav, ki so ga ohranjale pri življenju. “Zdelo se je, kot da Oliverju nihče ne želi dati priložnosti in da sva edina govorila, da bo z njim morda še vse v redu.“ Ko je Oliver dopolnil tri tedne, je magnetna resonanca pokazala, da ima poškodovane možgane. Vendar starša nista obupala in izkazalo se je, da sta imela prav. Oliver je postajal vse močnejši.

“Nikoli ne bom pozabila dne, ko sem Oliverja namesto po cevki lahko nahranila po žlički. Tudi dneva, ko je prvič zajokal, se bom vedno spominjala. Takrat sem zajokala tudi sama, saj sem tako dolgo čakala, da bi slišala ta zvok.“ Ko je Oliver februarja 2008 dopolnil sedem tednov, sta ga starša končno lahko odpeljala domov. Do aprila je tako pridobival na teži, da so mu odstranili cevko za hranjenje. Sedaj je star dve leti in zdravniki pravijo, da je čudežno okreval.

Običajen malček

Oliver mora kljub temu vsakih nekaj mesecev na pregled. Zdravnike pa vedno znova osupne, saj je tak kot vsak drug otrok. Kljub temu, da je bil po rojstvu več kot 20 minut brez kisika, pregledi ne pokažejo nobenih poškodb na možganih. “Oliver hodi, se smeji in igra kot vsak deček njegove starosti,“ pravi Polly. “Zdravniki se še vedno čudijo, kako je lahko preživel in je celo popolnoma zdrav …“