Osvoboditev iz prve "ječe"

Približno pri enem letu otrok shodi. Njegova neodvisnost je fiziološko stanje, sprememba v procesu rasti. Dejansko je narava tista, ki otroku omogoča rast. Narava mu daje neodvisnost in ga vodi k svobodi. Da se otrok nauči hoditi, je zelo težko, saj je hoja ključni fiziološki dogodek. Nobenemu drugemu sesalcu se ni treba naučiti hoditi, le človek mora skozi to zapleteno fazo. Da pa se lahko postavi na noge in stoji, mora v fiziološkem smislu osvojiti več stvari.

Moč, da stojimo pokonci in hodimo po dveh nogah, zahteva zapleteno organizacijo živčnega sistema, ki sestoji iz več delov. Eden izmed njih so mali možgani, ki so pod velikimi možgani. Pri šestih mesecih se mali možgani začnejo razvijati in hitro rastejo do štirinajstega meseca, potem pa se njihova rast upočasni, čeprav se nadaljuje do četrtega leta in pol. Od tega razvoja je odvisna naša sposobnost, da stojimo in hodimo. Gre za več faz, ki si sledijo. Pri približno šestih mesecih otrok sedi, pri devetih se plazi ali vali po tleh (se kobaca), pri desetih mesecih vstaja, shodi pa pri dvanajstih do trinajstih mesecih. Približno do petnajstega meseca je pri hoji že povsem suveren.

Razvoj hoje

Dokler se ne razvijejo živci v hrbtenjači, ki posredujejo ukaze mišicam nog, se ukazi ne morejo prenesti nanje. Hrbtenjačni živci so namreč nujno potrebni za nadzor mišic. Prav zaradi tega je razvoj hoje sestavljen iz več delov, ki morajo biti med seboj usklajeni, če hočemo shoditi.

Še ena faza, ki je zelo pomembna, je razvoj okostja. Otrokove noge ob rojstvu še niso povsem okostenele. So hrustančaste in mehke, zato ne morejo nositi telesa. Preden otrok shodi, mora okostje otrdeti. Medtem pa se zarastejo tudi lobanjske kosti, in če otrok pade, ni večje nevarnosti, da bi si poškodoval možgane. Če hočemo otroka naučiti hoditi pred časom, nam to ne bo uspelo, ker je hoja odvisna od vrste dosežkov v telesnem razvoju, do katerih pride istočasno. Seveda so tudi izjeme, so pa zelo redke. Vsako siljenje in prehitevanje v razvoju otroku lahko samo škodi. Tempo narekuje narava! V jeziku narave beseda "ustvariti" ne pomeni nekaj narediti, ampak "kar se je izgradilo, mora začeti tudi delovati". To pomeni, da bomo z naravo sodelovali, da se bomo podredili njenim zakonom, predvsem zakonu, ki narekuje, da razvoj pride z izkušnjo iz okolja.

Osvoboditev iz druge "ječe"

V prvih šestih mesecih otrok izoblikuje tudi prve zloge. To so temelji v veličastni zgradbi jezika, zato je tudi to obdobje zelo pomembno. Ko otrok spregovori, se lahko izrazi in ni več odvisen od drugih, ki morajo njegove želje šele uganiti. Znanje jezika in moč, ki ga prinese komunikacija z drugimi, je drugi največji korak k neodvisnosti.

Otrok sprva ne razume, kaj ljudje govorimo, niti se ne more izraziti, potem pa istočasno razvije sluh in govor. Ne samo da jezik povezuje ljudi v skupine in narode, je ena od osnovnih razlik med človeško vrsto in drugimi vrstami. Jezik je orodje kolektivne misli. Besede so vezi med ljudmi in jezik, ki ga uporabljajo otroci, se razvija in razrašča v skladu z njihovimi duševnimi potrebami. Lahko bi rekli, da jezik raste s človekovo mislijo. Od misli pa je odvisno, kako se izražene besede povezujejo v stavke. Jezik je odraz višje inteligence.

Različni otroci v določenem obdobju dosežejo enako stopnjo jezika, ne glede na to, ali je jezik zapleten ali preprost. Vsi otroci gredo skozi obdobje, ko najprej izgovarjajo zloge, potem cele besede in končno obvladajo vsa sintaktična (sintaksa –  nauk o medsebojnih zvezah besed) in slovnična pravila. Jezik se prenaša iz roda v rod. Vsi jeziki se lahko "vsrkavajo" z enako lahkoto, ne glede na to, kako zapleteni so. Nobenemu otroku se ni težko naučiti materinega jezika, ker s svojim mehanizmom osvoji jezik kot celoto. Delo otrok se začne v globoki temi nezavednega uma. Tam se jezik razvija, potem ustali in nazadnje pojavi na prostem.

Stopnje v razvoju govora

Znano je, da na zunaj vidni napredek ni postopen. V določenem trenutku zna otrok izgovarjati samo zloge in to počne cele mesece. Na zunaj se vidi, kakor da ne napreduje, potem pa kar naenkrat spregovori besedo. Potem dolgo časa govori samo eno ali dve besedi, vendar so to normalne in postopne stopnje v razvoju govora. Vsak otrok v določenem obdobju doživi t. i. izbruh besed, ki jih zna vse brezhibno izgovoriti. V časovnem obdobju treh mesecev se praktično nem otrok nauči z lahkoto uporabljati različne oblike samostalnikov, obrazil, prepon in glagolov. Pri vsakem otroku se to zgodi ob koncu drugega leta ali morda še nekoliko prej. Belgijski psihologi so ugotovili, da ima dveinpolletni otrok besedni zaklad od dvesto do tristo besed, pri šestih pa jih pozna že na tisoče.

Do starosti dveh let in pol se končuje pomembno obdobje človekove duševne izgradnje in se začenja novo obdobje v organizaciji jezika. Potem se začne novo obdobje, ki traja do petega ali šestega leta. V tem obdobju se otrok nauči veliko novih besed in stavkov. Če živi v okolju, kjer sliši le malo novih besed ali nič drugega kot narečje, bo seveda tako tudi govoril. Tudi med izobraženimi ljudmi z bogatim besednim zakladom bo otrok osvojil in sprejel govorico svojih staršev. Čeprav so zunanje okoliščine zelo pomembne, pa se otrokov jezik v tem obdobju vedno samo bogati.

Vaše izkušnje in mnenja pričakujemo na forumu.