Dojenčki so tako neustavljivo prikupni, da jih želimo nenehno imeti v rokah. Poleg tega so včasih tako sladki, da jih želimo kar pojesti. Mame, ne skrbite zaradi te želje, saj so podprte z evolucijo, biologijo in številnimi raziskavami. Ni samo normalna želja, ampak je tudi zdrava.

Dojenčki so 'zasnovani' tako, da nas pritegnejo, da jih imamo radi, včasih pa se pojavijo celo občutki, da jih želimo pojesti. Te nenavadne misli so del evolucijskega mehanizma za povezovanje, označujejo pozitivna čustva in zdravo navezanost, hkrati pa nam pomagajo zmanjšati raven stresa.

Evolucija in znanost nas spodbujata, da grizljamo

Etologija je znanost, ki proučuje človeško vedenje in družbene organizacije z biološkega vidika. Ta veja znanosti je tudi dokazala, da so dojenčki zasnovani tako, da nas pritegnejo in spodbujajo, da skrbimo zanje. Sladke fizične značilnosti je etolog Konrad Lorenz opisal skozi 'dojenčkov model'. V milijonih letih smo podzavestno začeli povezovati okrogle obraze, velike oči, široka čela in majhne brade z majhnimi otroki.

V raziskavi, objavljeni v reviji Proceedings of the National Academy of Science (PNAS), je pri 122 študentih dodiplomskega študija ekipa raziskovalcev testirala vpliv 'dojenčkovega modela' na dojemanje sladkosti in motivacijo za njihovo skrb. S pomočjo računalniške tehnike so manipulirali s fotografijami obrazov dojenčkov, in ustvarili slike z visokim 'dojenčkovim modelom' (okrogel obraz, visoko čelo, velike oči, majhen nos in usta – značilnosti zelo prikupnega dojenčka) in nizkim 'dojenčkovim modelom' (ozek obraz, nizko čelo, majhne oči, velik nos in usta – značilnosti manj prikupnega dojenčka).

Študenti so pogledali obe kategoriji, skupaj z originalnimi portreti vsakega dojenčka, nato pa ocenili sladkost dojenčkov in svojo motivacijo za skrb zanje. Portreti z visokim 'dojenčkovim modelom' so bili povezani z najmočnejšim impulzom za ljubkovanje ter zagotavljanje zaščite in skrbi za otroka.

Ženske so bolj dovzetne za skrb za dojenčke

Druge študije so pokazale, da so ženske bolj zainteresirane za dojenčke kot moški. Zato so v naslednji študiji raziskovalci raziskovali nevrološko osnovo tega altruističnega materinskega instinkta.

16 žensk, ki še niso rodile, si je ogledalo naključne sekvence istega nabora fotografij dojenčkov iz prve študije, medtem ko so merili njihovo možgansko aktivnost. Med sejo so ženske ocenjevale sladkost oziroma prikupnost slik.

Znanstveniki so zaključili, da visok 'dojenčkov model' predstavlja pozitiven spodbudni dejavnik, preko povečanja dopamina, ki daje motivacijski zagon za skrbno ravnanje. Aktivacija mezokortikolimbičnega sistema dokazuje biološko osnovo za skrb in nudi nevrobiološko razlago, zakaj občutimo potrebo skrbeti za vse, kar je podobno dojenčku.

Iz evolucijskega vidika je sposobnost odzivanja na 'dojenčkov model' pri dojenčkih, ki niso naši, adaptivna. Raziskovalci poudarjajo, da so ljudje verjetno razvili to sposobnost odzivanja kot kooperativni negovalci v sistemih, kjer se je širila vloga skrbnikov tudi na člane skupine, ki niso bili starši. Dodatna navezanost in zaščita s strani ljudi, ki niso sorodniki, so sestavni deli spodbujanja vrste. Čeprav nas 'sladkost' lahko motivira, da skrbimo za vse, kar izgleda kot dojenček, nas lahko tudi prekomerno stimulira in sproži željo, da bi dojenčka ugriznili.

Kako to pojasnjuje željo po tem, da bi "pojedli" dojenčka?

Leta 2015 so študentje podiplomskega študija psihologije v Clark Relationship Lab na Univerzi Yale izvedli dve študiji. Raziskovalci so ugotovili, da preveč sladkih dražljajev (v tem primeru 'dojenčkov model') sproži agresivno reakcijo. 'Sladka agresija' nastane, ko obilje pozitivnih čustev sproži dejanja, ki so običajno povezana z negativnimi čustvi.

V prvi študiji so udeležencem prikazali fotografije dojenčkov, ki so bili tako prikupni, da so bili udeleženci preplavljeni s pozitivnimi čustvi, kar jih je spodbudilo k agresivnim izjavam, kot so "želim te ugrizniti" ali "želim te pojesti". 

"Ti občutki postanejo neustavljivi in iz nekega razloga je 'dimorfni izraz' za sladkost stiskanje zob, stiskanje pesti in 'agresivne' izjave, kot je 'želim te pojesti'," je pojasnil eden od raziskovalcev. Na splošno, ko občutimo srečo, ki je tako intenzivna, se lahko manifestira kot nasilni impulz.

Čustva in stres

Preveč pozitivnih čustev je lahko enako stresno kot preveč negativnih čustev in je prav tako lahko slabo za naše telo. "Čutiti močna pozitivna ali močna negativna čustva še vedno sprošča hormone stresa, kar je še vedno naporno za telo. Da bi uravnotežili ta čustva in obnovili ravnotežje ter čustveno stabilnost, moramo sprostiti stres na nasproten način, torej 'agresivno'," pojasnjujejo raziskovalci.

"Čustva uravnavamo na različne načine. Včasih razmislimo o situaciji. Drugič se trudimo potlačiti čustva. Včasih se umaknemo iz situacije, ki sproži čustva. In z novim odkritjem ugotavljamo, da včasih reagiramo z izrazom, nasprotnim tistemu, kar čutimo, kar se zdi, da nam pomaga pri ponovnem vzpostavljanju ravnotežja," so še dodali.

V drugi študiji so želeli ugotoviti, ali sladka 'agresija' ob odzivih na dražljaje dejansko pomaga pri uravnavanju čustev in zmanjševanju stresa. V tem drugem raziskovanju so tisti, ki so imeli najmočnejše 'agresivne' odzive na fotografije – tisti, ki so bili prekomerno stimulirani, imeli tudi nižjo raven pozitivnih čustev pet minut po ogledu slik, kar je raziskovalce pripeljalo do sklepa, da jim je "sladka agresija" pomagala uravnovesiti in regulirati njihova čustva.

Pojasnili so, da ljudje, ki izražajo agresijo, bolje obvladujejo te močne občutke. Z drugimi besedami, to je način, kako se možgani vrnejo v normalen način ravnanja s čustvi. Če smo izven nadzora, ne moremo skrbeti za svojega otroka. Z evolucijskega stališča mama, ki je pod stresom bodisi zaradi jeze bodisi zaradi veselja, morda ni najbolj pozorna mama, zato je narava razvila način, kako nas stabilizirati. Raziskave raziskovalcev so podprte tudi z drugimi študijami, ki so prav tako pokazale, da uravnoteženje enega čustva z izražanjem drugega pomaga uravnavati drugo čustvo.

Vir: Motherly