Vse se je začelo davnega leta 1996, ko sva se z dragim spoznala na avtobusu na nekem šolskem izletu. Leta so tekla, nama pa je bilo skupaj zelo lepo in po devetih letih razmerja sva se odločila za poroko in posledično tudi za otroka. Oba sva si želela vsaj tri. Bila sva šokirana, saj nama je že v tretjem poskusu uspelo pridelati plusek. Bila sva presrečna in novice nisva mogla zadrževati zase, ampak sva takoj vsem povedala. Veselje je bilo res nepopisno, saj bo to prvi vnuček pri obojih starših! Počutila sem se odlično, nisem imela nobenih slabosti ali bruhanja ali kakšnih drugih neprijetnosti.

Težave pa so se začele že v 12. tednu na nuhalni … Meritve so bile sicer krasne, vse je bilo videti v redu, edino zdravnica mi je potem čisto hladnokrvno rekla, da njej se pa nekaj ne zdi v redu in glede na to, da ima že ogromno izkušenj, sklepa, da z otrokom nekaj ni v redu, ker se ji okončine zdijo premajhne in gre očitno za neko nepravilnost. V tistem trenutku se mi je podrl svet! Jokala sem in jokala in vseeno upala, da je z mojim otročičkom vse v redu. Partner je bil krasen in mi je res vlival novih moči in upanje, da bo vse OK. Sledil je še en UZ v porodnišnici, na katerega me je naročila prej omenjena zdravnica, in ker se ji napredek ni zdel dovolj dober, naju je naročila na genetsko svetovanje in na dodatne preiskave – amniocentezo in še neke krvne preiskave, da bi izločili določene napake. Najbolj od vsega pa me je zmotil njen odnos, tako neoseben, kot bi mi rekla, da je pa neka cunja že ponošena in jo je treba zavreči – govora pa je bilo o otroku, težko pričakovanem malem bitju, ki smo ga imeli že takrat vsi neizmerno radi in se nanj navezali!

V 17. tednu sem se torej s težkim srcem in z dobrimi mislimi odpravila na odvzem plodovnice skozi trebušno steno (AC), poseg niti ni bil tako neprijeten, ampak sami občutki, ki te pri tem obhajajo, so pa grozni. Sledili so še mučni štirje tedni čakanja na izvide, saj je bilo poletje in čas dopustov, in se je vse hudo zavleklo. Je pa bil najlepši dan, ko sem dobila v roke izvid iz bolnice in na njem je pisalo 46xy. Za spol sicer nisva želela izvedeti, ampak naju niti ni motilo, da sva izvedela po takem naključju, vsekakor je bilo najbolj pomembno to, da je z najinim sončkom vse v redu!

Ampak, da to še ne bi bilo vse, so mi v 24. tednu ugotovili še povišan sladkor (gestacijski diabetes) in do konca nosečnosti sem imela strogo dieto, vse sem si planirala po urah in vmes doma merila in nadzorovala sladkor. Do konca nosečnosti me je tako spremljala dr. Sketljeva, delala mi je tudi bolj pogoste UZ, da je spremljala rast otroka. Ampak vse je bilo krasno, otročiček je lepo napredoval in tudi moje počutje je bilo krasno. Vsak dan me je razveseljeval z brcami in tudi na očkovo božanje in nagovarjanje se je lepo odzival, res se ne da opisati občutka, ko pod srcem nosiš malo bitje, ki je sad ljubezni med dvema človekoma!

Glede na dogajanje sicer dobiš občutek, da je vse trajalo neznansko dolgo, ampak teh devet mesecev je kar švignilo mimo in naenkrat je bil tukaj 4.1.2007, ko sem imela napovedan dan poroda in prihod najinega težko pričakovanega sinka, ki sva mu izbrala ime Taras.

Ob 8 - ih zjutraj sem bila naročena na CTG in pregled, da bi preverili, če sem že dovolj odprta in če je maternični vrat že zmehčan. Prejšnji dan sem bila na pregledu in ginekologinja je predlagala, da bi naslednji dan kar sprožili porod, ker je vse pripravljeno in nima smisla odlašati. Skozi nosečnost me je namreč spremljal gestacijski diabetes in so se bali kakšnih zapletov. Jaz sem se s sprožitvijo strinjala, saj sem si želela čimprej dobiti v naročje svojega sončka.

Na pregledu je zdravnica ugotovila, da sem odprta zgolj centimeter in pol, zato so se odločili, da dobim svečko, ki naj bi pospešila mehčanje materničnega vratu in posledično sprožila popadke. Prijela naj bi nekje po šestih urah. Ob 16 - ih sem bila še enkrat pregledana, in ker ni bilo napredka, sem dobila še eno svečko. CTG je vmes sicer že kazal popadke, potem spet ne in tako dalje. Ura je bila že 22.00 in odločila sem se, da poskusim zaspati, čeprav v bolnišnici to ni najlažje … Sem si pa že začela očitati, zakaj sem sploh ostala notri, ko bi lahko na vse to čakala doma v družbi svojega moža.

Ravno ko sem zadremala, takrat je bila ura 22.45, sem začutila nek pok v trebuhu, in vse me je začelo pritiskati dol. Najprej sem se sprehodila do WC - ja in opravila veliko potrebo, ker sem imela občutek, da me bo drugače kar razneslo. Potem sem se odločila, da grem do nočne sestre in ji razložim, kaj se je zgodilo, in povedala sem ji tudi, da mi malo po malo tudi teče iz nožnice, in se mi zdi, da imam popadke, saj me je takrat že pošteno zvijalo. Prepričevala me je, da to sigurno še niso popadki, saj so mi delali CTG eno uro nazaj in se ni še nič nakazovalo. Odločila se je, da me za daljši interval priklopijo na CTG, in bomo videli, kakšno je stanje. Ko je čez nekaj časa prišla nazaj in mi pretipala trebuh, je ugotovila, da CTG ne kaže popadkov, jih pa definitivno imam, in takrat so si sledili že na tri minute! Sestra je nato ugotovila, da je z napravo očitno nekaj narobe, ker ne dela tako kot bi morala!!! Povedala sem ji tudi, da z vsakim popadkom še vedno odteka tekočina iz nožnice, in da sklepam, da mi verjetno odteka plodovnica. Pogledala je vložek in ugotavljala, če je že prišlo do razpoka. Odločila se je, da pokliče dežurno zdravnico, da me pregleda. Na vsesplošno presenečenje je le - ta ugotovila, da je do razpoka dejansko že prišlo in da sem popolnoma odprta. Na žalost ni bilo nobenega govora o centimetrih. Potem pa cela panika, hitro v porodno in nič pritiskati, samo predihavati popadke!

Mož je iz Šiške do porodnišnice potreboval slabih dvajset minut, vendar je žal vse zamudil. Ko so ga pripeljali v porodno sobo, je bil sinček že napol oblečen na previjalni mizici. Bil je precej razočaran, saj si je močno želel biti prisoten pri porodu in še posebej prerezati popkovino, vsekakor pa je bil vesel, da je šlo vse tako gladko in hitro in je bilo z nama vse v redu.

Sledilo je mučno šivanje prerezanega presredka in še danes trdim, da je bil to najbolj boleč del moje porodne izkušnje. Temu delu bi se verjetno dalo izogniti, če bi prišla v porodno sobo nekoliko prej in ne takrat, ko je bil otrok že skoraj zunaj. Me je pa potem še ves čas počivanja v porodni sobi močno treslo, ker je bilo telo v šoku od tako intenzivne bolečine. V noge so me grabili krči in zobje so mi šklepetali, ampak bila sem neznansko srečna, da sva končno dočakala tako težko pričakovanega novega družinskega člana. Nadaljnje tri ure v porodni sobi pa je mož ponosno pestoval najinega prvorojenca in kar žarel od zadovoljstva!

Zdaj je Taras star že skoraj dve leti in pol in si, tako kot midva z možem, zelo želi kakšne sestrice ali bratca, in upamo, da nam kljub zapletom čimprej uspe!

Zgodba je prejela povprečno oceno 4,5 in se, žal, ni uvrstila v finalno tekmovanje.