Mojca Vrbnjak je imela kot otrok pogosto plenične izpuščaje in vnetja. Zaradi neprijetne izkušnje pri šestih letih je imela do svojega 18. leta tudi tako močno psihološko blokado, da ni znala svobodno izločati. Kot odrasla se je posvetila omenjenemu problemu in sčasoma spoznala, da je izbira pleničk sicer zelo pomembna, a da je še bolj ključno otroku vsaj kdaj pa kdaj omogočiti svobodno izločanje.

Danes kot mamica dveh otrok in diplomirana vzgojiteljica dnevno srečuje otroke, ki jim odvajanje od plenic predstavlja enako psihološko preizkušnjo, in sama je našla rešitev, ker je pri obeh otrocih ohranjala njuno lastno zavedanje o izločanju. V družbi je večkrat veljala za čudno in noro, "ampak ko je okolica opazila, kako moj otrok žari in kako ob njem žarim jaz, niso bile potrebne nobene razlage več. Zato sedaj starše učim, zakaj je pomembno, da je izločanje del naše vsakdanje rutine, in kako ključno je zavedanje, da je pri izločanju pomemben tako psihološki kot fiziološki vidik".

Kdaj začeti in kakšne so prednosti za dojenčka in za starša?

Nikakor ni treba začeti takoj po rojstvu; starše spodbujam, naj začnejo z metodo zgodnjega izločanja brez plenic, ko so sami pripravljeni. Pomembno je zavedanje, da so na prvem mestu oni in ne otrok ter da je za metodo pomemben jasen in dosleden ter obenem nežen in ljubeč pristop, kar pa lahko otroku omogočimo samo takrat, ko smo spočiti in ko se zavestno odločimo za to pot. Ničesar torej ne zamudimo, če začnemo pozneje in ne takoj po rojstvu otroka. Gre za proces, ki se ga lahko lotimo kadar koli med rojstvom in otrokovim 18. mesecem starosti. Pomembno je zavedanje, da se otrok že rodi s tem instinktom, torej s težnjo po izločanju brez plenic, od nas pa je odvisno, kdaj mu bomo to začeli omogočati.

S to metodo se pri otroku ohranja zavestno dojemanje izločanja, tako da ga pozneje ni treba odvajati od plenic oziroma ga navajati na kahlico. Izločanje je zanj naravno in nekaj vsakdanjega. Obenem njegova koža diha, ker ne leži v lastnih iztrebkih, s čimer se tudi zmanjša verjetnost za vnetje. Staršem pa metoda omogoči, da se v tem norem tempu življenja ustavimo in prisluhnemo otroku, da vnovič obudimo občutke in da začnemo otroka dojemati celostno. Gre za popolnoma drug svet, ki je varen in prijeten ter vam pomaga odkriti preproste skrivnosti naravnega in svobodnega razvoja.

Kako v praksi poteka "brezpleničarstvo"? Je dojenček stalno in popolnoma brez plenic, tudi na poti, v avtu, v vozičku? Ali gre za kombinacijo?

Sama se besedi "brezpleničarstvo" izogibam, saj se z njo v naši družbi širi napačno prepričanje, in sicer da morajo biti otroci "brez plenic", kar pa ne drži. Gre za metodo, pri kateri so plenice še vedno dobrodošle, vendar nam služijo kot izhod v sili in ne otrokovo glavno stranišče.

Starši se sami odločijo, kako pogosto bodo otroku omogočali svobodno izločanje. Sledijo svojemu in otrokovemu ritmu s stalnim zavedanjem, da mora biti metoda prijetna in prijazna do vseh. Dovolj je, če otroku enkrat dnevno ali pa le nekajkrat tedensko odvijemo pleničko in mu omogočimo izločanje brez nje. Cilj je ohranjati otrokovo zavedanje o izločanju, da se mišice zapiralke ne polenijo in da obenem preprečimo, da bi plenica postala otrokova prevelika navada oziroma razvada.

V naši družbi je v navadi, da otroka odvajamo od plenic nekje po drugem letu starosti, in takrat se srečujemo z "mobilnimi" problemi – kako v avto, v trgovino, na obisk ... Če začnemo otroku že zelo zgodaj omogočati izločanje brez plenic, ni to nikakršna umetnost – namesto pri dveh oziroma treh letih se z omenjenim začnemo ukvarjati pač malo prej. V praksi otroku enostavno omogočimo izločanje pred odhodom na pot, na poti smo pozorni na to, kje bo lahko izločal (v naravi, na stranišču, s sabo imamo lahko potovalno kahlico).

Kdaj so dojenčki, ki so od rojstva brez plenic, po vaših izkušnjah sposobni pokazati staršem oziroma izraziti, da morajo na potrebo, ter se zadržati, torej biti brez plenic, tako glede uriniranja kot glede odvajanja blata? Ali obratno – kako in kdaj se starši naučijo ugotoviti, , da mora dojenček na stranišče?

Zelo dobro vprašanje. V sodobnem času je veliko stvari, ki otrokom onemogočajo svobodno izražanje, oziroma si starši zaradi tempa življenja ne vzamemo časa, da bi otroka resnično celostno slišali. V družbi velja prepričanje, da je otrok pripravljen na odvajanje od plenic, ko nam to jasno sporoči z besedo, pozabljamo pa na nebesedno komunikacijo.

Otrok denimo joka, ker je lačen, in takrat smo ga starši pripravljeni slišati in mu pomagati. Ko pride otrok na svet, pa joka tudi, ko ima poln mehur. Joka, ko ga muči prebava, ko ima polno črevo plinov in hrane, ko ima krče oziroma kolike ... Otroku lahko denimo s pravilnim položajem omogočimo učinkovito praznjenje črevesja in ga rešimo krčev na povsem naraven način.

Otroci nam torej od vsega začetka jasno sporočajo svoje potrebe. Tudi ko jih v prvih mesecih previjamo, nas velikokrat polulajo, ker čutijo svobodo. Mi jih naučimo lulati v plenico, ker ne slišimo teh znakov oziroma ker jih nismo pripravljeni slišati. In otroci potem pozneje res prenehajo sporočati, saj opazijo, da se na njihovo sporočanje ne odzivamo, in sčasoma obupajo. Če pa začnemo otroku kasneje omogočati izločanje (se pravi pred 18. mesecem starosti), se komunikacija izločanja lahko znova vzpostavi zelo lepo in hitro.

Kako pa pri dojenčku opazimo, da mora na potrebo? Kakšni so znaki?

Znaki so različni glede na starost. Pri novorojenčkih in dojenčkih, torej v starosti od nič do 12 mesecev, so znaki nemirnost, jok, nenadna umiritev, zavračanje dojke, "kreganje" med dojenjem, nenadna prekinitev dela oziroma aktivnosti in plazenje proti mami/očetu – "prošnja na pomoč", dviganje rok proti staršem, iskanje staršev s pogledom, odhod do kahlice, potiskanje kahlice po stanovanju, držanje za plenico/spodnje hlačke in vlečenje plenice/spodnjih hlačk s telesa. Signali pred kakanjem so napenjanje, rdeč obraz, nemirnost, iskanje intimnega, skritega kotička, ponoči pa premetavanje, brcanje z nogami, kriljenje z rokami, prebujanje in jok. Pri malčkih, starih med 12 in 18 mesecev, so znaki nemirnost, cepetanje, odhod do kahlice, nošenje kahlice po stanovanju, držanje za plenico/spodnje hlačke, vlečenje plenice/spodnjih hlačk s telesa, ustavijo se v prostoru in gledajo v tla, nenaden premor med igro, pogled v prazno ali iskanje staršev s pogledom, otrok steče v objem. Pred kakanjem in ponoči pa so znaki enaki kot pri mlajših otrocih.

Ali je metoda brez plenic od rojstva primerna za vse dojenčke? Če ne, pri katerih dojenčkih bi jo odsvetovali in zakaj?

Metodo zgodnjega izločanja bi priporočila vsem staršem, katerih otroci imajo težave s krči, saj gre za povsem naravno rešitev. Sicer pa je primerna za vse starše, ki so ljubitelji svobode in narave ter ki se obenem želijo s svojim otrokom zares celostno povezati. V določenih kulturah dandanes pleničk ne poznajo in se ves čas pri vseh otrocih uporablja tako imenovana komunikacija izločanja. Dejstvo je, da je izločanje nekaj naravnega, in ne vidim nobene ovire, zakaj tovrstna metoda ne bi bila primerna za vse otroke. Edina ovira je udobje sodobnega načina življenja, torej plenice, ki so se zasidrale v našo družbo kot simbol otroštva.

Se po vaših opažanjih vse več slovenskih staršev odloča za metodo brez plenic od rojstva? Zakaj menite, da je tak trend?

Danes se vsebine o zgodnjem izločanju brez plenic lepo širijo. Osebno predajam znanje tudi nosečnicam v šoli za starše; tovrstnih vsebin v svoji nosečnosti nisem bila deležna in informacije sem morala iskati sama. Danes se o tem več govori, starši lažje pridejo do informacij in posledično se jih tudi vse več odloča za zgodnje izločanje izven plenic. Je pa družba včasih skeptična in zelo moteča, včasih se je težko vrniti k naravi, zato vsi kdaj potrebujemo malo zaupanja in opore. Lahko jo najdete v Facebook skupini Svoboden otrok – svetovanje, pomoč in podpora. Dobrodošli.